Začetnica podnaslova

Moderator

Vprašanje:

prosim za odgovor na vprašanje, ali je velika začetnica za dvopičjem v naslovu (npr. diplomskega dela na naslovnici) upravičena ali ne. Je torej pravilno takole:

Od angleščine do slovenščine: primeri neustreznega prevajanja
ali takole
Od angleščine do slovenščine: Primeri neustreznega prevajanja?

Po katalogizacijskih pravilih v Cobissu so naslovi z malo, vendar je tam tudi dvopičje nestično, ker pač v tem primeru ni upoštevan Slovenski pravopis. Ima pri tem kakšno vlogo dejstvo, da je podnaslov (na naslovnici) v novi vrstici? Je pravilen tudi podnaslov z veliko začetnico v novi vrstici, ne da bi na koncu naslova v zgornji vrstici bilo ločilo (dvopičje, nestični pomišljaj ipd.)?

Odgovor:

Kot ste nakazali že sami, je zapis podnaslova v objavah in drugih zapisih z veliko ali z malo začetnico odvisen od tega, ali naslov in podnaslov pišemo v dveh ločenih (nepovezanih) vrsticah ali tekoče, v eni sami.

1 Na naslovni strani knjig ipd. se podnaslov praviloma piše z veliko začetnico in brez dvopičja za (glavnim) naslovom:

Jezikovni nagon
Kako um ustvarja jezik ali

Požganica
Roman iz prevratnih dni

[1a] Zakaj praviloma z veliko začetnico? Ker izdajatelji ali oblikovalci v posameznih izdajah kdaj uporabijo drugačne oblikovne rešitve: kdaj kaj od tega ali vse pišejo s samimi velikimi črkami, naslov lahko na kak način poudarjeno, kdaj drugič kaj od tega ali vse s samimi malimi:

milan jesih
grenki sadeži pravice
interpelacija v enem nonšalantnem zamahu (1978)

LOČIL BOM PENO OD VALOV
roman v treh novelah (2015)

Taki zapisi naslovov, podnaslovov in drugega nas pri prepisovanju in siceršnjem navajanju ne zavezujejo, saj gre za bolj ali manj zavestne odklone od pravopisnih pravil, ki so v takih primerih vendarle krovna. Tudi v rojstnem listu ali na osebni izkaznici so naša osebna imena in naši priimki večinoma zapisani s samimi velikimi črkami, pa to še ne pomeni, da bi se tega uradnega zapisa morali držati tudi drugi: nad njim so pravila, ki jih imamo v zavesti kot prva, prvotna in prevladujoča, učimo se jih v šolah in so zapisana v pravopisu.

[1b] Z veliko začetnico je podnaslov zapisan tudi v tekočem (razpravnem) jeziku, če sledi napovedi »s podnaslovom« ipd.: »Besedilo je bilo [...] natisnjeno v knjižni izdaji Med srečo in svobodo, s podnaslovom Avstralski Slovenci o sebi (Ljubljana 1992).«

[1c] Za naslovom, ki mu v novi vrsti sledi podnaslov (z veliko začetnico), je lahko zapisan vprašaj, klicaj ali tri pike, druga ločila (pika, dvopičje, pomišljaj) pa ne pridejo v poštev.

[2] Zgoraj zapisani podnaslovi pa se začenjajo z malo začetnico (razen če ni za veliko kakega posebnega razloga, saj bi se ta lahko začel recimo s pridevnikom, ki je nastal iz priimka), kadar so v tekočem besedilu (v isti vrsti) zapisani za dvopičjem za (glavnim) naslovom, predvsem v bibliografskih zapisih (v literaturi, ki je sestavina znanstvenih in strokovnih del, kjer pa mora biti dvopičje pred podnaslovom zapisano brez presledka na levi, ki ga bibliografi pišejo dosledno):

Steven Pinker, Jezikovni nagon: kako um ustvarja jezik, Ljubljana: Modrijan, 2010.
Lovro Kuhar – Prežihov Voranc, Požganica: roman iz prevratnih dni, Maribor: Obzorja, 1981.

[2a] Tudi če je naslov zapisan z vprašajem na koncu, v tekočem besedilu za njim stoji dvopičje in nato morebitni podnaslov, zapisan z malo začetnico.

[2b] Pravopisna pravila 2001 so v členu 235 določala, da se v bibliografskih zapisih med posameznimi deli naslova (torej tudi pred podnaslovom) uporablja pika, namesto nje pa predvidevajo rabo vejice, kar danes v prevladuje. Zelo moteč je bil namreč v tekočem besedilu zapis naslova in podnaslova z vmesno piko, ki je delovala kot končno ločilo: »Milko Kos je v knjigi Srednjeveška Ljubljana. Topografski opis mesta in okolice leta 1955 predstavil ...« Dvopičje (in podnaslov z malo začetnico) ali napoved »s podnaslovom« (in podnaslov potem z veliko začetnico) sta danes veliko sprejemljivejši možnosti.

Peter Weiss (marec 2017)