Svojilni pridevniki iz lastnih imen: Edijev, Tinetov in Gregorjev
-
Vprašanje:Zanima me, kako najlažje prepoznati izjeme pri tvorjenju svojilnih pridevnikov?
Konkretno, zakaj je npr. Edi – Edijev pravilno in ne Ediov?
Zanima me tudi, v katerih primerih se dodaja t? Npr. Tine – Tinetov.
Kaj pa je s pridevniki iz moških imen, ki se končajo na -r? Ali se vsa tvorijo po vzorcu Gregor – Gregorjev?
Odgovor:Pri tvorbi tovrstnih svojilnih pridevnikov izhajamo iz rodilniške oblike samostalnika (prim. člena 926 in 927 v SP 2001), zato se pri samostalnikih, ki v odvisnih sklonih osnovo podaljšujejo, podaljšava (npr. soglasnik j) ohrani tudi pri svojilnem pridevniku (npr. Edijev, Francijev, Janijev; Gregorjev, Hotimirjev, Oliverjev; Tinetov, Binetov, Nacetov).
Če se osnova (ali podaljšek osnove) končuje na t. i. funkcijsko mehke soglasnike (c, j, č, ž, š, dž), svojilne pridevnike tvorimo z obrazilom -ev.
Moška imena, ki se v imenovalniku ednine končujejo na soglasnik r in v odvisnih sklonih osnove ne podaljšujejo, tvorijo svojilni pridevnik z dodajanjem obrazila -ov (npr. Borov).
Pri imenih, ki v imenovalniku ednine izkazujejo neobstojni polglasnik, pa ta polglasnik pri pregibanju (in tvorbi svojilnega pridevnika) odpade (npr. Petrov).Tanja Mirtič (april 2017)
