×

Kako naglasiti samostalnik »malvazija«?




  • Vprašanje:

    Par dni nazaj, kje drugje kot v bifeju za šankom, je nek možakar naročil deci malvazije. Natančneje rečeno, je naročil deci malvázije. Seveda je bil »celinec«. Mi seveda nato družno v smeh, vendar smo možakarja tudi korektno poučili o pravilnem poudarku. Naročil je namreč malvazíjo in nikakor ne malvázije. Poudarek je izključno na i, tako v slovenščini, hrvaščini, kot tudi v italijanščini. Ker pa smo po naravi konec tedna popoldne za šankom zelo študiozni in ima že vsak »kafič« dostop do spleta, se je ena brihtna glava spomnila in se povezala na spletni slovar slovenskega knjižnega jezika. To je bil šele smeh.

    Tako piše — »copy-paste« s spletne strani:

    1. malvázija in malvazíja-e ž […] 1. agr. trta z belimi sladkimi grozdi močnega vonja: malvazijaje dobro obrodila; vinograd malvazije 2. kakovostno belo vino iz grozdja te trte: piti malvazijo; buteljka malvazije
    2. malvázijec in malvazíjec -jca m […] redko kakovostno belo vino iz grozdja malvazije; malvazija: na mizo je prinesel buteljko malvazijca

    Moje dobrohotno priporočilo je, da malvázijo preprosto odstranite iz slovarja. Kot sem že omenil, obstaja in se pravilno izgovarja samo malvazíja, torej je poudarek na črko 'i'. To velja za trto in za vino.

    Res je sicer, da pri nas poznamo samo belo malvazijo, vendar, obstaja tudi črna malvazija. Par let nazaj jo je prinesel moj kolega iz Albanije, pridelujejo pa jo tudi v srednji in južni Italiji, verjetno pa še kje drugje na mediteranskem območju. Torej je razlaga v SSKJ pomanjkljiva, ko v zvezi z malvazijo omenja samo belo grozdje in belo vino. In za konec še pripomba na točko dva, kjer kot vino omenjate malvazijca. Ja moj bog, le kje ste to pobrali. Sicer je ob malvazijcu tudi pristavek »redko«, vendar bi pripomnil, da redko ni pravi pristavek. Bolj bi ustrezal »barjansko«. Pa šalo na stran. Točko dva, torej malvazijca, je potrebno v celoti črtati iz SSKJ.



    Odgovor:

    V prvi izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika ima samostalnik malvázija izpisano naglasno dvojnico malvazíja, dvojnici povezuje kvalifikator in, ki vedno uvaja enakovredno dvojnico. V drugi, dopolnjeni in deloma prenovljeni izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki je izšla oktobra 2014, je zaporedje naglasnih dvojnic usklajeno s sodobno jezikovno rabo, torej je na prvem mestu navedena oblika malvazíja. V knjižni slovenščini je pri besedah, zlasti prevzetih, ki se končujejo na končaj -ija, dvojnično naglaševanje zelo pogosto, razmerje med posameznimi naglasnimi dvojnicami pa zelo raznovrstno (eksplozíja tudi eksplózija, inkluzíja in inklúzija, konfúzija in konfuzíja). Tovrstne naglasne dvojnice so nujne, saj mora biti knjižni jezik kot pomemben narodnopovezovalni element sprejemljiv za čim širši krog ljudi.

    Prva izdaja Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki je izhajala v letih 1971–1991, ima res ob iztočnici malvazijec naveden kvalifikator redko, druga izdaja pa ob omenjeni iztočnični enoti navaja kvalifikator zastarelo, kar pomeni, da se beseda v knjižnem jeziku več ne uporablja. Slovar uporabnika tudi napoti na ustreznejšo obliko malvazíja.

    Res poznamo tudi črno malvazijo, ki pa je v splošni rabi veliko manj znana kot bela. Njena omemba v razlagi splošnega razlagalnega slovarja slovenskega jezika ni nujna, saj slovar ne prinaša enciklopedičnih ali terminološko natančnih razlag, temveč skuša s splošnimi razlagami predstaviti pojmovni svet s stališča slovenskega človeka.

    O teh in podobnih rečeh se lahko poučite tudi na slovarskem spletišču Fran (www.fran.si).

    Tanja Mirtič (november 2014)