Zapis japonskih, kitajskih, ruskih ... osebnih, zemljepisnih imen




  • Vprašanje:

    Nenenhno se pojavljajo težave pri zapisu npr. japonskih, kitajskih, ruskih, ukrajinckih ... imen v slovenščini. Založbe, prevajalci, tudi tujci v Sloveniji, katerih imena zapisujemo, pogosto vztrajajo pri izvirnem/angleškem načinu zapisa. Kako torej zapisati npr. Yu Hua ali Ju Hua (v knjižnem prevodu je prva različica) ali pa Tatsuya Yada ali Tatsuja Jada, Nadya Bychkova ali Nadja Bičkova?


    Odgovor:

    O težavah, povezanih s prečrkovanjem iz jezikov, ki ne pišejo v latiničnih pisavah, smo v svetovalnici že pisali. Naj na kratko povzamem.

    Slovenski pravopisi druge polovice 20. stoletja za imena iz nelatiničnih pisav predvidevajo prečrkovanje v skladu z glasovno uresničitvijo, kakršna je v navadi v slovenščini. Tako so naredili korak dlje kot uradni prečrkovalni sistemi držav, v katerih so tovrstne pisave uveljavljene. Npr. kitajski sistem prečrkovanja, ki so ga priredili zlasti za angleško govoreče in ki se imenuje pinjin, predvideva zapis Shanghai, slovensko ime pa se glasi Šanghaj. Podobno velja za korejsko, arabsko … in druge pisave.

    S spremenjeno družbeno situacijo v 21. stoletju, z množičnim objavljanjem v medijih in javnem življenju se je število javno objavljenih besedil povečalo za 10-krat, hkrati pa je internet pripomogel k zbližanju zelo oddaljenih krajev. V medijih je vedno več reportaž iz krajev, držav, ki so zelo oddaljeni in ki so zapisani na načine, ki jih ne poznamo. Pisci imajo vse več težav s tem, kako imena ustrezno zapisati, saj jih ne znajo izgovoriti. Vse več držav pa se je organiziralo in za svoje uradne jezike sprejelo mednarodne načine, ki jih upošteva tudi komisija za latinizacijo zemljepisnih imen pri UNGEGN-u (http://www.eki.ee/wgrs/). Povečanje števila imen iz tujih jezikov, v katerih je pisnih možnosti več, je povzročilo, da se lahko ob prečrkovanju izenačijo sicer različno zapisana imena: Wilde – Wild

    Po drugi strani pa se je Republika Slovenija ob vstopu v OZN zavezala, da bo spoštovala resolucije OZN, med katerimi so tudi take, povezane z eksonimi (tj. s slovenskimi imeni za tuje kraje), ki naj bi jih bilo po priporočilih OZN čim manj. To bi konkretno pomenilo, da bi uporabljali v podomačeni obliki le imena, ki so že uveljavljena (Šanghaj), ne pa tudi tistih, ki še niso.

    Konkretno to pomeni, da naj bi zemljepisna imena zapisovali v obliki, ki jo priporočajo države same. To je vprašanje, pomembno zlasti za pisce zemljevidov ipd., za druge medijske zvrsti pa je pomembno tudi, kako se imena izgovorijo. O tem naj bi se jezikovni uporabniki poučili v novih pravopisnih pravilih. Slednje je za zdaj zgolj predlog, ki ga bomo sodelavci pravopisne skupine na Inštitutu za slovenski jezik pri ZRC SAZU predlagali Pravopisni komisiji pri SAZU in ZRC SAZU, ki bo o tem razpravljal še v tem letu.

    Zagotovo bo sistem, ki ga bomo izbrali, v veljavi tako za zemljepisna kot osebna imena, saj bi bilo nenavadno v istem besedilu brati enkrat fonetično zapisano zemljepisno ime, ob katerem bi bilo na primer poangleženo osebno ime. Sicer se v celoti temu vprašanju ne bomo izognili: izstopalo bo tudi tedaj, ko bodo v istem besedilu že uveljavljena podomačena imena tipa Šanghaj, ob nih pa imena, ki jih pisec ne bo znal prilagoditi slovenščini in bo raje uporabil mednarodni način zapisa, npr. Qingdao. Tako zmedo imamo v naših besedilih že sedaj.

    Pri imenih iz Evrope, še zlasti imenih iz slovanskega sveta, smo pri izbiri mednarodnih transkripcij nekoliko bolj zadržani. Da bi ruska, ukrajinska, bolgarska … imena pisali po angleški maniri, npr. Nadya Bychkova namesto Nadja Bičkova, se verjetno upravičeno upira jezikovnemu čutu večine pišočih. Vendar pa se tovrstni primeri kar vrstijo. Razlogi so različni:

    1. Države same vztrajajo pri upoštevanju poangleženih zapisov, npr. Ukrajinci in Bolgari, ne le zaradi želje po večji prepoznavnosti v anglosaškem svetu, temveč tudi zaradi želje po oddaljitvi od Rusije. Tako so sami vzpostavili sistem za lastno mednarodno komunikacijo, ki je prilagojen anglosaškemu jezikovnemu okolju. Na primer ime Cvetko po bolgarsko zapišemo Цветко, po bolgarskih prečrkovalnih navodilih prečrkovano pa Tsvetko.
    2. Posamezniki, ki so odšli na delo v tujino ali se pojavljajo profesionalno tudi v inozemstvu, pri vzpostavljanju svoje javno prepoznavne podobe želijo poangleženo ime, npr. Ljudmуla Danylenko in ne Ljudmila Danilenko.
    3. Ljudje z ruskimi, ukrajinskimi … itd. priimki, ki so rojeni v drugih državah, imajo uradna imena že prečrkovana, povsem neupravičeno bi bilo ime Tom Kovach zapisati kot Kovač, če se je oseba rodila s priimkom Kovach.

    Pri odločitvi, kako zapisati ime osebe, katere ime in priimek sta uradno in v izvirniku zapisana v nelatinični pisavi, moramo poznati zgoraj opisane okoliščine in dejstva. Pravopisna pravila iz leta 2001 določajo, da je prečrkovanje iz nelatiničnih pisav obvezno.

    Helena Dobrovoljc (julij 2017)