O besedi »Kakanija« in njenem pomenu




  • Vprašanje:

    Ste že kdaj naleteli na rabo besede Kakanija? Gre za Musilovo poimenovanje Avstro-Ogrske, ki pa pri nas pride bolj redko do izraza.


    Odgovor:

    Ime Kakanija pri nas res ni prav živo, je pa mogoče v časopisih zaslediti nekaj navedkov, ki so navedeni spodaj. Očitno se pojavlja še iz časa Avstro-Ogrske, ko so avstro-ogrsko oblast z ironijo poimenovali Kakanija …, kar je nastalo iz okrajšave K. u. K. = kaiserlich und königlich = cesarsko in kraljevsko. Kasneje je Musil uporabil ime v Človeku brez posebnosti.

    Ime sklanjamo takole: Kakanija Kakanije Kakaniji Kakanijo o Kakaniji s Kakanijo (v Kakaniji).

    Pri besedotvorju je več možnosti: pojavlja se pridevnik kakanski in kakanijski, kar je danes pri več državah neustaljeno – tudi Etiopija ima dvojnico: etiopijski in etiopski. Večkrat se pojavi pridevnik kakanski. Zdi se, da je tendenca h kakanijski, ker tudi v tvorjenkah želijo ljudje izkazovati večjo povezanost z izhodiščno besedo; podobno je s prebivalci: Kakanijci ali Kakanci – enako kot Sirijci ali Sirci.

    Navedki iz gradiva

    V birokratski stari cesarsko-kraljevi Avstro-Ogrski in tudi veliko pozneje je bilo podobno - roka je roko umivala. Zato je nastalo šaljivo ime za Avstro-Ogrsko - Kakanija (po KuK - Kaiser und König). Slovenija je pravzaprav Kakanija, in to na potenco, saj ji je še večjo razsežnost dala dolgoletna socialistična tradicija. Zato smo stavka vsi, vsi smo Semolič, vsi smo Kučan, vsi smo Janša. Dobrodošli v deželi konsenza, stavk in svetih krav, ki jim še dolgo nihče ne bo snel svetniškega sija. (Finance 2008)

    Izraz Ukanija je za Združeno kraljestvo po vzoru Musilove Kakanije skoval Tom Nairn. (Benedict Anderson, Zamišljene skupnosti : o izvoru in širjenju nacionalizma, 2007)

    Zvenelo je kot kakšna stara utemeljitev večnosti ideje K.u.K - oziroma Kakanije, kakor je podonavsko monarhijo imenoval avstrijski pisatelj Robert Musil -, čeprav avtorjem projekta po vsej verjetnosti ni bilo do tega, da bi šli tako daleč nazaj v zgodovino. (Delo 2002)

    Obstaja še en način prisile, ki prav tako prihaja od zunaj. Gre za pritisk Evropske unije, ki je povezan s procesom vključevanja Slovenije v evropske politične in gospodarske tokove. Glede na kakovost slovenskih političnih elit trenutno ne vidim nobene možnosti, da bi se stvari premaknile od znotraj. Zato sem tudi uporabil prispodobo Slovenije kot nekakšne »kakanije«, saj smo v vse globlji politični kloaki, ki povzroča beg sposobnih ljudi in kadrov iz politike. Nedvomno je največja nevarnost za bodoči ekonomski razvoj države trenutna politična scena. Z vidika menedžerskega podjetniškega sloja smo neprimerno bolj evropski kot z vidika naše politične elite. Ne želim kovati v zvezde naše menedžerske elite, trdim pa, da je ta absolutno bolj pripravljena na globalizacijske procese od naših politikov. V Sloveniji se srečujemo s temeljnim politično ekonomskim protislovjem postsocialistične družbe, v katerem so začele obstoječe politične elite zaradi lastnih interesov zavirati izvedbo potrebnih sistemskih reform. (Delo 1998)

    C. Magris, Habsburški mit v moderni avstrijski književnosti, cit., str. 25. Robert Musil je v Možu brez posebnosti (v slov. prev. Janeza Gradišnika ga je leta 1962 izdala Cankarjeva založba) na zelo učinkovit način predstavil kakansko zadržanost in stil obvladovanja čustev: »V tej deželi so ravnali -- in katerikrat tja do najvišjih stopenj strasti in njenih posledic -- zmerom drugače, kot so mislili, ali mislili drugače, kot so ravnali]. Es ist passiert, se je reklo v Kakaniji, ko so drugi ljudje mislili, da se je zgodilo bogvedi kaj; to je bila svojevrstna beseda, na katero niste naleteli sicer nikjer drugje v nemščini ali v kakem drugem jeziku, v njenem dihu so postajali dejstva in udarci usode tako lahki kakor puhasto perje in misli« (Prav tam, str. 25). (Vojni dnevnik Bruna Trampuža, Suha pašta, pesek in bombe, ur. Marta Verginella, 2004)

    Helena Dobrovoljc (november 2017)