×

Uporaba velike začetnice pri religijskih nazivih: »veliki modrec«, »veliki mojster« ...




  • Vprašanje:

    zanima me uporaba velike začetnice, ko gre za nazive kot so veliki modrec Patandžali, ali veliki joga mojster Jogačarja. Kolikor vem slovenski pravopis narekuje uporabo male začetnice pri nazivih. Vendar, ali obstaja izjema ko želi pisec npr. izraziti spoštovanje oz. ko gre za teološko uporabo? Originalni pisec angleškega besedila namreč želi obdržati velike začetnice.

    Prav tako uporabljajo veliko začetnico pri opisih "Perfect Teacher of the Teachers". Ali se v tem primeru lahko ohrani velika začetnica pri prevodu ali je po slovenskem pravopisu uporabljena mala začetnica?

    Morda lahko naredimo primerjavo z navedbo imena in naziva Vaša Svetost papež Janez Pavel II? Ali uporaba imena Gospod, ko gre za Jezusa v Sv. pismu?


    Odgovor:

    Vaše vprašanje se nanaša na različne vrste nazivov.

    Nazive, ki jih pišemo navadno pred osebnim imenom in/ali priimkom, lahko pa so rabljeni tudi samostojno, pišemo z malo začetnico, saj je njihova samostojna raba vrstna (gospod je stopil iz hiše). Enako velja, kadar jih uporabljamo pred imenom, ne glede na to, da so natančnejše opredelitve statusa konkretne osebe. Podobno velja pri ogovorih oseb (dober dan, gospa Janežič).

    Nazive, kot je veliki modrec Patandžali, lahko primerjamo z ogovornimi zaimki in ogovornimi izrazi v protokolarnih položajih (Vaša Svetost …), saj gre v primeru veliki modrec Patandžali ali veliki joga mojster Jogačarja za izraze, ki jih lahko uporabimo kot nagovore. O podobnih nazivih smo pisali tukaj.

    Tradicionalna kodifikacijska napotila tako imenovano socialno veliko začetnico, ki kaže na družbena razmerja, omejujejo na dogovorjene nazive diplomatov (veleposlaniki) ter visokih državnih in verskih dostojanstvenikov. Opazovanje jezikovne prakse izven teh okvirov pa kaže, da je velika začetnica pogosto uporabljena pri vseh samostalnikih in pridevnikih, ki so uporabljeni za opisovanje in poimenovanje božanskih oseb in bitij – v znamenje spoštovanja in poveličevanja, zlasti v besedilih, namenjenih verskim in teološkim namenom, enako velja za nadomestna imena (Vsemogočni, Gospod, Stvarnik, Razsvetljeni …), ki so že sama po sebi imenskega značaja, saj nedvoumno poimenujejo točno določeno osebo oz. bitje. V skladu z normo, ki je značilna za religijska besedila, je mogoče uporabljati veliko začetnico kot znamenje spoštovanja, torej iz emocionalnih razlogov.

    Helena Dobrovoljc, Urška Vranjek Ošlak (januar 2018)