×

O rabi moških in ženskih oblik ter nezaznamovanosti moškega spola




  • Vprašanje:

    Prosim vas, da z gledišča slovenističnega jezikoslovja podate priporočilo o tem, kako v javnih, še zlasti uradnih in pravnih besedilih, kjer je sporazumevalna funkcija jezika pomembna, uporabljati slovnične oblike, ki zaznamujejo spol ženskih in moških oseb. Ali ne velja v tem primeru večinska ugotovitev stroke, da je moški slovnični spol nezaznamovan, torej uporaben za označevanje žensk, moških in otrok? V nasprotju s tem opažam, denimo, primer:

    Društvo podeljuje priznanje častna članica oz. častni član društva članici oz. članu, ki se je upokojila oz. upokojil in je ob tem bila oz. bil članica oz. član društva ter je s svojo dolgoletno dejavnostjo prispevala oz. prispeval k ugledu društva, poleg tega pa je vsaj en mandat opravljala oz. opravljal vodstvene ali organizacijske naloge v društvu.

    Po svojem občutku za odlike lepega jezika bi dejal, da takšna raba siromaši izrazno moč slovenščine in da bi jo klasiki slovenskega jezika odklanjali.


    Odgovor:

    Besedilo, ki ga navajate, je odraz težnje po spolno vključujoči rabi jezika (dalje SVRJ; izraz je bil izbran, ker najbolje ponazarja prizadevanja po uravnoteženi rabi oblik obeh spolov). Gre torej za prizadevanje, da se oba spola obravnavata in uporabljata enakovredno, da se ženskemu spolu, ki je bil pogosto zgolj zaradi dogovora jezikoslovcev postavljen na drugo mesto, nameni v tej razvojni civilizacijski stopnji večja veljava. Da sodobni jezikovni praksi botruje družbeni dogovor, pričajo tudi navedki iz starejših slovnic oz. jezikovnih svetovalcev, ki vrednotenjsko utemeljujejo dominacijo moškega spola; tako npr. francoski jezikovni svetovalec Dupleix iz 17. stoletja priporoča rabo moškega spola, ker je ta bolj »plemenit« … V slovenskih slovnicah sicer ne najdemo podobnih utemeljitev, je pa tudi v teh nakazana moška spolna nevtralnost (raba moških generičnih oblik v položajih, ko so mišljeni osebki obeh spolov) kot odraz »naravnega« jezikovnega stanja. Zlasti anglosaško jezikoslovje dvomi v to opredelitev naravnosti. Dejstvo, da je bila prvotno večina poklicev in javnih funkcij moških in da je iz večinske rabe izšla tudi dominacija moškega slovničnega spola pri njihovem navajanju, namreč ni več skrivnost. Da bi stanje uravnotežili in uporabljali ženske oblike enakovredno moškim, si v okvirih sistemskih možnosti prizadevamo tudi jezikoslovci. Pustimo tokrat ob strani vprašanje, ali bo to vplivalo na siceršnjo enakopravno obravnavo v družbi.

    Glede spolno vključujoče rabe jezika se slovenistično jezikoslovje v resnici še ni opredelilo. Hkrati pa bi težko rekli, da je problem SVRJ zgolj jezikoslovno vprašanje, temveč vedno bolj družbeno-politično vprašanje, na kar nakazujejo tudi dogodki zadnjih mesecev v Franciji. V zadnjih mesecih lanskega leta smo lahko spremljali burno družbeno odzivanje na prepoved francoskega ministrskega predsednika Édouarda Philippa, ki je (na pobudo francoske akademije) prepovedal zapisovanje množinskih osebkov mešanega spola s t. i. »vmesno piko«. Pika je bila uporabljena za ločevanje morfemskih mej pri samostalnikih, ki so označevali množinske spolno mešane subjekte (npr. lecteur·rice·s).

    Tudi zato nas lahko veseli, da se na pobudo sektorja za enake možnosti na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) ter s sodelovanjem slovenskih jezikoslovcev in prevajalcev formira skupina za oblikovanje smernic glede SVRJ. Ob pogovorih v tej skupini so bili že nakazani okviri razmišljanja, ki niso usklajeni do javne objave, vendar pa nakazujejo naslednje smernice:

    • Zlasti pri neposrednem nagovarjanju (spoštovani, spoštovane ...) je primerno uporabiti samostalnika v obeh spolih.

    • Pri nazivanju konkretnih oseb se ravnamo po spolu: če funkcijo opravlja ženska oseba, naj se poimenuje z žensko obliko (direktorica, tajnica univerze, ministrica, varuhinja). Enako velja za ženske nazive pred imenom (gospa doktorica Novak in ne gospa doktor Novak ali profesor Novakova). Slednje določa tudi Slovenski pravopis 2001 v členu 862. Če ženske oblike še ni, jo v okviru sistemskih možnosti tvorimo (tako so v preteklosti nastale peške, dekanje ipd.).

    • Uporaba obeh spolov za temeljne subjekte se je v praksi izkazala za problematično in v pravnih in zakonodajnih aktih za nezaželeno, saj lahko oteži razumevanje že tako pogosto težje razumljivega besedila.
      Težko je uveljaviti rabo ženskega subjekta v generični rabi, saj je v slovenščini nismo vajeni, vendar pa bi sčasoma tudi uporaba ženskih oblik lahko izgubila »motečnost« in bi jo lahko sprejeli. V večini besedil pa je mogoče uporabiti oba spola (poslanke in poslance so nagovorili varuhinja, javni tožilec ter predsednik vlade). Vsekakor pa je priporočljivo, da se izogibamo stereotipnim opredelitvam tipa direktorji in tajnice, ravnatelji in učiteljice.

    • Priporočljivo je, da dvojne oblike (ženska in moška) uporabimo le pri samostalniku, kar je z vidika SVRJ sprejemljivo, z vidika berljivosti in skladnje pa lažje. Za glagol in pridevnik upoštevamo bodisi ujemanje po bližini bodisi množinsko moško obliko, ki zaradi dolgotrajne prakse velja za nevtralnejšo: upokojeni članici oz. članu, ki je s svojo dolgoletno dejavnostjo prispeval k ugledu društva ALI upokojenemu članu oz. članici, ki je s svojo dolgoletno dejavnostjo prispevala k ugledu društva.

    • Presoji pišočih je prepuščeno, kdaj je SVRJ mogoče opustiti in kdaj je pričakovana doslednost.

    Vaše besedilo bi se, upoštevajoč nakazane smernice, lahko glasilo tudi takole:

    Društvo podeljuje priznanje »častna članica društva« oz. »častni član društva« upokojeni članici oz. članu, ki je s svojo dolgoletno dejavnostjo prispeval k ugledu društva, poleg tega pa je vsaj en mandat opravljal vodstvene ali organizacijske naloge v društvu.

    Omenimo še, da je vse navedeno, povezano s SVRJ, neobvezujoče, prepuščeno osebnemu prepričanju posameznika oz. posameznice. Ne nazadnje je vsako jezikovno sporočilo odraz individualne zavesti pišočih.

    Helena Dobrovoljc (januar 2018)