×

Vejica in večbesedni vezniki: »toda kaj«




  • Vprašanje:

    Vejica in večbesedni vezniki: »toda kaj«

    V enem zgledu ste že obravnavali priredni veznik »namreč«, ki »zastopa opuščeni nadredni stavek«.
    Primer: Povedali so, da se strinjajo, namreč (strinjajo se o tem), da tudi oni mislijo ...

    Kaj pa pri veznikih: toda, vendar, ampak? Ali ti v spodaj navedenih primerih »opuščajo nadredni stavek«? Ali je dovolj, da je »toda« z vejico ločen od drugih veznikov samo zato, ker želimo izraziti nasprotje in ga poudariti. Pri prislovnih zaimkih namreč to lahko naredimo. Nasploh se mi zdi »toda« na začetku stavka poudarjalen.
    Primeri:
    a) Peter je Jezusu sicer sledil. Toda, ko so ga spraševali, je začel rotiti in prisegati, da ga ne pozna.

    Menim, da ta »toda« poudari nasprotje glede na prejšnji stavek, se pravi: Toda, (čeprav mu je sledil), ko so ga spraševali, je začel rotiti in prisegati, da ga ne pozna.

    b) Zato ga ni bilo potrebno upravičiti. Vendar, bolj ko o tej zadevi razmišljam, bolj se mi zdi, da bi ga morali.

    Menim, da ta »vendar« poudari nasprotje glede na prejšnji stavek, se pravi: Vendar, (čeprav ga niso upravičili), bolj ko o tej zadevi razmišljam, bolj se mi zdi, da bi ga morali.

    c) Ampak, kaj se je zgodilo zatem?
    Ta stavek sledi nekemu opisovanju dogodka.
    Menim, da lahko dam vejico za »ampak«, ker poudarim nasprotje, kaj se bo zgodilo zatem.
    Menim, da lahko napišem tudi brez vejice: Ampak kaj se je zgodilo zatem?

    d) Prevarala si očeta, deklica, toda, kaj si res mislila, da boš tudi mene.
    Sem prav postavila vejico?


    Odgovor:

    Členek namreč se od vseh v vašem vprašanju navedenih veznikov razlikuje po tem, da je kot členek lahko samostojno rabljeno jezikovno sredstvo, ki izraža dopolnjevanje, pojasnjevanje ali utemeljevanje prej povedanega, zato je od besedila, s katerim vstopa v tako razmerje, tudi ločen z vejico.

    V vaših primerih je vejica za veznikom izjemno nenavadna in bi jo bralec prej imel za napako kot sredstvo besedilnega poudarjanja. Če res želite izraziti tako razmerje (in hkrati zaznamovati premolk pri branju), raje uporabite pomišljaj:

    Toda -- ko so ga spraševali, je začel rotiti in prisegati, da ga ne pozna.
    Vendar -- bolj ko o tej zadevi razmišljam, bolj se mi zdi, da bi ga morali.
    Ampak -- kaj se je zgodilo zatem?
    Prevarala si očeta, deklica, toda -- kaj si res mislila, da boš tudi mene?

    Tina Lengar Verovnik (januar 2018)