×

Videti je (kot) ..




  • Vprašanje:

    Ali mi lahko kdo razloži nianso med pasivom (viden je kot nesrečen; v smislu XZ ga vidi kot srečnega) in videti je srečen?

    Sama menim, da je razlika v tem, da se v brezosebni rabi popolnoma zabriše agens, medtem ko je le-tega v pasivni rabi nekako mogoče identificirati. Vseeno pa mi to še ne pojasni, zakaj se v teh primerih uporablja glagol "BITI". In še: je ta tip stavkov soroden stavkov s pasivnim "SE" (se sliši, se naredi ...)?


    Odgovor:

    Razlika med trpniško-stanjsko zvezo biti viden kot (ne)srečen in stanjsko-lastnostno zvezo z večinoma neizraženim, a prisotnim osebkom [KDO] je videti (ne)srečen je tako formalno kot pomensko dokaj izrazita. Pri tem agens kot vršilec dejanja v nobenem primeru ni izražen, si ga pa pri prvi zvezi res lažje zamišljamo v okviru iste stavčne povedi kot potencialne okoliščine dejanja (biti viden kot nesrečen [od koga]), pri drugi zvezi pa moramo za to poved razširiti z novim stavkom: [kdo] ocenjuje/sklepa/meni, da je [kdo drug] videti (ne)srečen.

    Pri trpniško-stanjski zvezi z obliko viden, ki sicer mnogo pogosteje nastopa kot homonimni lastnostni pridevnik ('zaznaven, opazen, očiten', prim. http://fran.si/iskanje?View=1&Query=viden), gre za razumevanje, dojemanje koga/česa na določen način – v smislu (nujne) prisotnosti, izpostavljenosti določene izrazite oz. reprezentativne lastnosti, npr. (primeri iz korpusa Gigafida) V tradicionalni zahodni miselnosti je jezik viden kot nekaj, kar predstavlja realnost, Iz njihovega vedenja je razbrati, da je njihov uspeh v šoli viden kot nekaj samoumevnega, /.../ videna je kot dober človek, ki pozitivno prispeva k partnerjevemu družinskemu življenju. Ta pomen podpira tudi prvi zgled za viden v SSKJ: víden -a -o: dogodek je bil različno viden in opisan.

    Pri stanjsko-lastnostni zvezi [KDO] je videti (ne)srečen upovedovalec po (trenutnem) stanju koga/česa sklepa o verjetni prisotnosti določene (začasne) lastnosti. To potrjuje tudi razlaga videti v SSKJ pri 10. pomenu: 'izraža mogočo lastnost, stanje osebka, kot ga izraža povedkovo določilo' (prim. http://fran.si/iskanje?View=1&Query=videti), npr. pot je videti dobra; bil je videti utrujen; videti je mlajši, kot je v resnici; od daleč sta videti enaka. Iz prvega zgleda je vidno tudi, da osebek ni nujno neizražen, tj. ni nujno zgolj. logični (pot je videti dobra).

    Raba glagola biti kot vezi ni ne v trpniško-stanjski zvezi biti viden kot (ne)srečen, ne v stanjsko-lastnostni zvezi [kdo] je videti (ne)srečen nič nenavadnega in še dodatno poudarja stanjskost oz. lastnostnost, kar je za povedkovo določilo dokaj običajno.

    Zlasti pri glagolih neusmerjenega oz. nehotenega zaznavanja se trpniško-stanjske zveze tipa biti viden kot (ne)srečen pomensko razlikujejo tudi od trpniških oz. splošnovršilskih zvez s se – tako v prvotnem pomenu zaznavanja, npr. (primeri iz korpusa Gigafida) Blejsko jezero je kot na dlani, vidi se tudi grad, /.../ s stopnišča se sliši smeh, kot tudi v pomenu ugotavljanja določene vidno/slušno zaznavne lastnosti oz. opozarjanja nanjo, ko takšno splošnovršilsko zvezo razvija odvisnik z da, npr. (primeri iz korpusa Gigafida) *Se vidi, da ima odličen pregled nad celotno igro, V kar nekaj skladbah se sliši, da je pevka preživela veliko težkih trenutkov.
    Ta pomen bi lahko drugače izrazili s pravim lastnostnim pridevnikom viden (prim. http://fran.si/iskanje?View=1&Query=viden) ali slišen (http://fran.si/iskanje?View=1&Query=slišen) v povedkovem določilu, torej: viden je tudi grad, s stopnišča je slišen smeh oz. pri opozarjanju na lastnost s prislovno zvezo iz teh pridevnikov: vidno je, da ima odličen pregled, v skladbah je slišno, da je preživela veliko težkih trenutkov. V teh primerih je tudi iz oblike viden, vidnega, slišen, slišnega povsem jasno, da ne gre za trpne oblike glagolov videti (viden, videnega), slišati (slišan, slišanega).

    Domen Krvina (januar 2018)


Prijavite se za odgovor