Sklanjanje imen »Sarah« in »Sara«




  • Vprašanje:

    Kaj se zgodi pri sklanjanju nemih glasov v imenih, kot so Sarah, Hannah? Jih sklanjamo Sarah, Sare?


    Odgovor:

    V slovenščini se srečujemo z več tipi tujih ženskih imen, ki se končajo z nemim soglasnikom (Sarah, Mariah; Ruth, Elizabeth) oz. samoglasnikom (Kate, Marguerite). Oblikoslovno ta imena navadno uvrščamo v tretjo žensko sklanjatev, kar pomeni, da jih (tako kot Karmen/Carmen, Dagmar, Nives) ne sklanjamo. Pravopisna pravila sicer dopuščajo možnost (člen 822), da nekatera imena (navedena so imena tipa Ruth, Marguerite) sklanjamo tudi po prvi ženski sklanjatvi:

    - Ruth Ruth Ruth ali Ruth Ruthe Ruthi,

    - Marguerite Marguerite Marguerite [margerít] ali Marguerite [margerít] Marguerite [margeríte] Margueriti [margeríti].

    Iz pravila je razvidno, da se nemi glas zapisuje tudi v odvisnih sklonih in da obstaja med pisno in govorno obliko imena razlika, ki pa v slovenščini pri pregibanju tujih imen ni redek pojav: Bruce Brucea [brús brúsa]; Monet Moneta [moné monêja]; Jacques Jacquesa [žák žáka].

    Ženski imeni, ki ju navajate, sta specifični zaradi dveh razlogov:

    1. Sarah in Hannah sta hebrejski imeni, s katerimi se je slovenščina srečala v svetopisemskih besedilih že zgodaj:

    Potem je Bog rekel Abrahamu: »Svoje žene Saráje ne imenuj več Sarája, temveč Sara bodi njeno ime!« (1 Mz 17)

    Za tovrstna imena pravopisna pravila v členu 1118 uveljavljajo pravilo, da jih pišemo »po domače«, tako kot »imena predklasičnega kulturnega izročila, npr. egipčanska, babilonska, številna hebrejska« (Kolombo, Bejrut, Džakarta, Cejlon, Apači, Tutankamon, Ra, Izak) ipd. Za obe imeni sta se v slovenskih prevodih uveljavili ustreznici Sara in Hana, ki sta danes pogosti tudi med prebivalci Slovenije.

    Specifičnost svetopisemske norme dobro ponazarja ime Ruth, ki ga v sodobnem času srečujemo vse pogosteje v tej obliki (podatki Stat. urada RS), Sveto pismo pa prinaša podomačitev Ruth > Ruta, ki jo slovenski pravopis v členu 818 navaja kot poimenovalno možnost:

    Tedaj je Boaz rekel Ruti: »Poslušaj, moja hči, ne hodi na drugo polje paberkovat in ne oddaljuj se od tukaj, ampak se drži mojih dekel!« (Rut 2, 8)

    2. Od teh položajev pa moramo ločiti imena še živečih oseb, ki imajo pravico do imena in priimka, kakršnega si želijo, kakršnega so ga zanje izbrali ali kakršnega so si izbrali sami. O tem, ali je primerno ali ne, jezikoslovje ne more presojati. Pravopisno izročilo, ki ga pravopis posreduje v členu 173, ki načelno ureja problematiko prevzemanja tujih osebnih imen, pravi: pisno podobo tujih lastnih imen načeloma ohranjamo.

    S tega vidika sta imeni Sarah, Hannah le dva primera v skupini tistih, ki se zaradi nemega soglasnika v govorjeni podobi v izglasju končujejo na samoglasnik -a (npr. Oprah, Farrah, Deborah, Mariah) in se s tem približajo slovenskim različicam teh imen (če jih seveda imajo, npr. Sara, Hana). Ob Sarah in Hannah si zato morda lažje zamislimo, da bi ju sklanjali po slovensko. Seveda je mogoče ta nemi h tudi vokalizirati, in v rabi je mogoče zaslediti tudi izgovor Hannah [hánah]. Slovenska pravopisna pravila trenutno dopuščajo zgoraj že predstavljeno variantnost pri sklanjanju (v členu 822), a tudi ohranitev dolge pisne oblike.

    Bistveno je, da se zavedamo, da sta Sarah in Sara dve različni imeni, da je prvo navadno nesklonljivo, drugo pa se sklanja po oblikoslovnem vzorcu lipa. Pravopisna pravila za enkrat ne predvidevajo mešanja paradigem, ker pa je vprašanje zaradi različnih načel pri pisnem in glasovnem sklanjanju zapleteno, kar dokazujejo tudi različna mnenja posameznih jezikoslovcev (Šuss; Kocjan Barle 2012: 96 id.; Ilc in Stopar 2012: 111, Weiss 2013), je treba stališča soočiti in se glede morebitnih sprememb obstoječih pravil uskladiti, kar je tudi ena od nalog letos ustanovljene Pravopisne komisije SAZU, ki je odprta za predloge in spremembe. Do tedaj upoštevamo smernice Slovenskega pravopisa 2001.

    Helena Dobrovoljc (junij 2013)