×

Krmarjenje

    Jezikovna svetovalnica

    • Registracija
    • Prijava
    • Iskanje
    • Novo vprašanje
    • Domov
    • Kategorije
    • Oznake
    • Nedavno
    • Priljubljeno

    Pomenska razmerja med termini: enakozvočnica, enakopisnica in enakoglasnica

    jezikoslovje
    enakoglasnica enakopisnica enakozvočnica enoizraznica homonim jezikoslovje terminologija
    1
    1
    5582
    Nalagam več objav
    • Od starejšega do novejšega
    • Od novejšega do starejšega
    • Največ glasov
    Odgovori
    • Odgovori s temo
    Prijavi se za odgovor
    Ta tema je bila izbrisana. Vidijo jo lahko le uporabniki s pravicami upravljanja.
    • Moderator
      Moderator Zadnje urejanje: Moderator


      Vprašanje:

      Na internetu je veliko različnih informacij, ki se prav tako razlikujejo od literature glede izraznih razmerjih med besedami. Kakšne so uradne definicije enakozvočnice, enakoglasnice in enakopisnice?


      Odgovor:

      Enakozvočnice – bolje jih je imenovati enakoizraznice –, s tujko homonimi, so besede, ki imajo enako pisno in glasovno podobo, med njihovimi pomeni pa ni mogoče videti metonimične ali metaforične povezanosti, niti si v danem trenutku ne moremo misliti, da je taka zveza kdaj obstajala. Praviloma so tudi različnega izvora, npr. vila ‘mitološko bitje’ – vila ‘razkošna hiša’.
      Glede na prenosnik ločimo enakopisnice in enakoglasnice.
      Enakopisnice, s tujko homografi, so besede, ki se pišejo enako, izgovarjajo pa različno, npr. pèška ‘manjše seme v nekaterih sadežih’ – péška ‘ženska, ki hodi’, topáz ‘poldragi kamen’ – tópaz ‘sorta jabolk’. Ker naglasnih znamenj navadno ne zapisujemo, je pisna podoba teh parov enaka.
      Enakoglasnice, s tujko homofoni, so besede, ki imajo enako glasovno in različno pisno podobo, npr. Gorica ‘krajevno ime’ – gorica ‘vinograd v gričevnatem svetu’.
      K tem je treba dodati še blizuzvočnice, bolje blizuizraznice, ki jim s tujko rečemo paronimi. Te besede imajo podobno glasovno in pisno podobo in se v rabi pogosto mešajo, npr. strmeti – stremeti, osvajati – usvajati, trenerka – trenirka.
      Glede na stopnjo enakoizraznosti ločimo na eni strani popolne enakoizraznice (prekrivne so vse besedne oblike v vseh prenosnikih, prim. zgoraj vila), popolne enakopisnice (prekrivne so /domala/ vse pisne oblike, prim. zgoraj peška – "domala" zato, ker ima pèška v rodilniku dvojine in množine dvojnično obliko pešká, ki je péška nima) in popolne enakoglasnice (prekrivne so vse govorjene oblike, prim. zgoraj Gorica/gorica), na drugi pa delne, v katerih je zaradi različnih razlogov (različne kategorialnih lastnosti, ustrezna glasovna sestava …) prekrivnih le nekaj oblik, lahko tudi samo ena. Delni enakopisnici sta npr. prst sam. m ‘podaljšek dlani ali stopala’ – prst sam. ž ‘zemlja’, delni enakoglasnici pa cel prid. ‘popoln, nerazdeljen’ – cev sam. ž: ‘podolgovat valjast predmet’.
      Ko govorimo o enakoizraznicah, enakopisnicah in enakozvočnicah, imamo načeloma v mislih popolne. Ko govorimo o delnih, moramo to posebej izraziti.

      Marko Snoj, Helena Dobrovoljc, Tanja Mirtič (maj 2018)

      1 odgovor Zadnji odgovor Odgovori Citiraj
      • Prva objava
        Zadnja objava
      Navajanje
      Avtor odgovora, letnica: Naslov teme. Jezikovna svetovalnica, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/, dostop XX. YY. 2017.

      Licenčni pogoji
      Vsebina svetovalnice je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 4.0 CC BY NC-ND, ki ob navajanju in priznavanju avtorstva dopušča reproduciranje in distribuiranje, ne dovoljuje pa dajanja v najem, priobčevanja v javnosti za komercialni namen in nobene predelave.

      © ISJFR ZRC SAZU

      • O svetovalnici
      • Fran.si