×

Prebivalci Naklega so »Naklanci«, »Nakljanci«, »Nakelčani« ali »Naklani«?




  • Vprašanje:

    Naklanci, Nakljanci, Nakelčani ali Naklani?

    Zadnji slovenski pravopis (Slovenski pravopis, 2003) potrjuje prvo besedo. Torej Naklo. Logično razmišljujoči človek bo dejal v Naklem živijo Naklanci. In od kod so se vzeli Nakljanci?

    Geolog Ljubo Žlebnik je v strokovni reviji Geologija (št. 14, 1971, str. 5–51) objavil prispevek »Pleistocen Kranjskega, Sorškega in Ljubljanskega polja«, v katerem je na precej realnih temeljih zapisal ugotovitve, da je suha naklanska (ne nakljanska!) dolina stara savska struga iz časa prodnega zasipa v zadnji ledeni dobi (več kot 10.000 let nazaj). Tržiška Bistrica, ki se je prej izlivala v Savo južno od današnje vasi Žeje, je po prestavitvi savske struge na današnje mesto še nekaj časa tekla po svoji stari strugi. Torej ime Naklo, doslej ga ni uspelo še nikomur dokončno razvozlati, po vsej verjetnosti pripada vodi, močvirju, kalu, zagotovo pa ne klancu.

    Prvi avtorji naklanske zgodovine in časopisnih prispevkov so do zadnje četrtine 20. stoletja uporabljali različne oblike imena vasi in njenih prebivalcev:

    • v Naklem, iz Nakla/Naklega
    • Kateri? nakelski
    • za prebivalce pa: Nakelčani in Naklanci.

    Starejši zgodovinarji so razlagali, da naj bi ime vasi izhajalo iz besed na kalu, to je močviren kraj, kjer naj bi bilo nekoč tudi jezero oziroma naj bi voda zaradi ozke soteske Temnik zastajala.

    Zadnji Slovenski pravopis, ki sta ga izdala Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in ZRC SAZU leta 2003, ime vasi Naklo sklanja z dvema možnima oblikama zapisa:

    • v Naklu/Naklem, iz Nakla/Naklega
    • Kateri? nakelski
    • prebivalci: Nakelčani/Nakljanci, Nakelčanke/Nakljanke

    Lektorji danes uporabljajo pravila veljavnega pravopisa. S kakšno utemeljitvijo so strokovnjaki na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Naklancem dodali sporni j (Nakljanci) ne vemo. Dobro pa vemo, da se ob vsaki novi publikaciji med Naklanci vnamejo polemike o sporni črki.

    Podpisani Damijan Janežič se že petindvajset let ukvarjam z raziskovanjem krajevne zgodovine, predstavitvijo pomembnih Naklancev in z zbiranjem folklornih in spominskih pripovedi. V tem času sem se pogovarjal z več Naklanci. Med njimi je bil tudi Henrik Jošt, po domače Be(g)mostr iz Naklega, katerega spomin je segal do prve svetovne vojne. Toda nobeden ni rekel za Naklance, da so Nakljanci.

    V krajevnem narečju so naši predniki vasi rekli:

    • Náku/Nákva
    • Kateri? naklansk.
    • prebivalci: Naklanc/Naklanka, Naklanc/Naklancə/Naklanke

    Tako menimo, da so edino pravilne oblike imena Naklo naslednje:

    • Naklo/-ega/-emu/-em in Naklo/-a/-u/-em
    • Kateri? naklanski
    • v Naklo, iz Naklega, med Naklim in Kranjem
    • prebivalci: ed. Naklanec/Naklanka, dv. Naklanca/Naklanki, mn. Naklanci/Naklanke

    Veljavni slovenski pravopis tudi za nekatere sosednje vasi uporablja oblike, ki jih pri nas še nismo slišali in jih nikoli nismo uporabljali. Tako kot za Naklo navajamo izgovorjavo vasi v krajevnem narečju in oblike, ki bi jim moral slediti slovenski pravopis:

    • Okroglo:
      Okrogu/lga/lmo; na Okrogləm; z Okroglega; Kateri? okroglansk; Okroglanc/Okroglanke;
      Okroglo/-ega/-emu/-em, Čigav? okroglanski (pravopis okrogelski), na Okroglem, z Okroglega, Okroglanec/-ka, Okroglanca/-ki, Okroglanci/-ke (pravopis Okrogelčani);

    • Strahinj
      Strahən/-na/-ə; u Strahin; s Strahina; Kateri? strahinsk; Strahinc/Strahinke
      Strahinj/-a/-u
      , Čigav? strahinjski; Strahinjec/-ka, Strahinjca/-ki, Strahnjci/-ke (pravopis Strahinjčani);

    • Zgornje Duplje
      Zgorne/Spodne Daple/Dapəl/-ah; Kateri? daplansk; Daplanc/-ə/Daplanke
      Zgornje/Spodnje Duplje/-lj/-ah;
      Kateri? dupljanski; Dupljanec/-ka, Dupljanca/-ki, Dupljanci/-ke (pravopis Dupeljci)

    • Cegelnica
      Cegunca/e/Cegunc; na Cegunco; s Cegunce; Kateri? cegvarsk; Cegvarjə/ke
      Cegelnica/-e/-i; na Cegelnico; s Cegelnice;
      Kateri? cegvarski/cegelniški; Cegvarji/-ke / Cegelničani

    • Polica
      Polica, na Polici, s Police; Poličani/-ke
      Pivka, na Pivki, s Pivke; Pivčani/-ke.

    Spoštovani strokovnjaki Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša na ZRC SAZU Naklanci menimo, da je ob pripravi pravopisa prišlo do nekaterih netočnih oblik imen vasi in poimenovanj prebivalcev teh vasi. Popravke utemeljujemo z rabo ljudskih oblik poimenovanja vasi in prebivalcev teh vasi.
    Nikdar do izdaje zadnjega pravopisa se niso uporabljale naslednje oblike: Nakljanci, okrogelski, Okrogelčani, Strahinjčani, Dupeljci. Zadnja še ni bila uporabljena v nobeni publikaciji.

    Lepo se vam zahvaljujemo za prijaznost in vas pozdravljamo.


    Odgovor:

    Vprašanje, ki ste ga poslali v Jezikovno svetovalnico, je večplastno, saj z dilemo, katera oblika prebivalskega imena naselja Naklo je v sodobni jezikovni rabi najbolj upravičena, odpirate tudi problem sprejemljivosti lokalnih oz. narečju bližjih oblik v knjižnem jeziku nasploh. Strokovnjaki za vprašanja poknjiženja krajevnih in stanovniških imen se pri tovrstnih vprašanjih znajdejo med dvema konceptoma: po eni strani se zavedamo, da je lokalna raba merodajna, saj omogoča prebivalcem poistovetenje z imenom, po drugi strani pa se v slovenščini narečne oblike dogovorno knjižijo, saj želimo delovati v splošnonormativnem smislu povezovalno in nadregionalno.

    V daljši diskusiji, ki je prispevala načela za oblikovanje končnega odgovora, smo sodelovali sodelavci inštituta: Marko Snoj, Silvo Torkar, Peter Weiss, Tina Lengar Verovnik in Helena Dobrovoljc. V nadaljevanju vam posredujemo dva odgovora, ki odražata stališča sodelujočih:

    Odgovor Marka Snoja se sklicuje na načela, ki so jih upoštevali pri poknjiževanju in po katerih bi morali zapisovati Nakljánec, zapise tipa Naklánec pa označuje kot knjižnonormativno vprašljive; kot manj sprejemljive dopušča tudi oblike nákelski, Nákelčan in Nákelčanka:

    Opozorili ste na več problemov, ki deloma presegajo okvire svetovalnice, zato se v odgovoru osredinjam le na ključno vprašanje. Edino pravilno je seveda, da knjižna raba krajevnih imen in besed njihovih imenskih družin izvira iz lokalne in da ob tem narečne lastnosti, če je le mogoče, prilagodi zakonitostim knjižnega jezika. Izhajajoč iz Vaših in tudi sicer znanih podatkov, da se ime narečno glasi Náku, v rodilniku iz Nákuga in iz Nákva, da je pridevnik naklánsk in prebivalsko ime za moškega Naklánc ter za žensko Naklánka, je treba ob upoštevanju zakonitosti knjižnega jezika krajevno ime zapisati in izgovoriti kot Náklo, v rodilniku iz Náklega ali iz Nákla, pripadajoči pridevnik nakljánski, prebivalski imeni pa Nakljánec in Nakljánka.
    Glas j neposredno za l, ki ga v narečju ni, je v knjižnem jeziku zapisan zato, ker je bil nekdaj na tem mestu mehki lj tudi v gorenjščini, a je v tem narečju otrdel do te mere, da je danes srednji. Hkrati je nekdanji trdi l v gorenjščini postal v ali dvoustnični w, zato se v narečju krajevno ime glasi Naku (prvotneje *Nakəw), v rodilniku, če ime sklanjam po samostalniški sklanjatvi, Nakva (in vsaj pri starejših ne Nakla). Ker torej poknjižimo krajevno ime Naku v Naklo, je prav, da tudi narečni pridevnik naklansk in prebivalski imeni Naklanc, Naklanka poknjižimo v nakljanski oz. Nakljanec, Nakljanka. Slovenščina namreč za tvorjenje pridevnikov iz zemljepisnih imen ne uporablja pripone -anski, temveč -janski. Glas j torej ne spada h krajevnemu imenu, temveč k priponi, ki tvori prebivalsko ime in iz tega pridevnik. Tako imamo pridevnike državljanski, rimljanski, dvorjanski, ki so prek državljanRimljan in dvorjan tvorjeni iz država, Rim oziroma dvor, ki kakor Naklo (od koder je prek nekdanjega *Nakljan tvorjeno nakljanski in Nakljanec/Nakljanka) nimajo pred končnicami glasu j. In ker tudi Gorenjci pišemo npr. Ljubljana, državljanski in Rimljan, čeprav v narečju in pogovorno izgovarjamo Lublana, državlansk(i) in Rimlan (vendar niti starejši niso nikdar izgovarjali *Vubvana, *držowvansk ali *Rimvan), je s stališča knjižnojezikovne tradicije in norme prav, da zapisujemo tudi nakljanski in Nakljanec oz. Nakljanka.
    Zapisi naklansk, Naklanc in Naklanka so sprejemljivi le v narečno ali delno narečno zapisanih besedilih, kjer bi morali krajevno ime zapisati kot Naku in v kakršnih bi knjižno ne ljubi se mi, ker sem lačen izrazili kot ne lup se mə, k' sm vačn.
    Deloma poknjižene zapise naklanski, Naklanec in Naklanka bi v normativnih priročnikih označili s kvalifikatorjem "lokalno, knjižno vprašljivo".
    V okoliških krajih in deloma mlajši prebivalci Naklega pridevnik izgovarjajo nákušk(i), prebivalski imeni pa Nákučan in Nákučanka, kar poknjižimo kot nákelski, Nákelčan in Nákelčanka. Te tvorbe so v knjižnem jeziku sicer manj sprejemljive, vendar niso prepovedane.

    Etimologija krajevnega imena Naklo pa ni več taka uganka. Ime je prvotno označevalo vlažno, močvirno zemljišče. v Sloveniji se to ime ponovi najmanj šestkrat, znano je tudi pri drugih Slovanih in pri nekaterih je ta beseda potrjena tudi kot občno ime. Beseda naklo tako pri Hrvatih pomeni 'vlažna tla', pri Čehih 'mesto za razkladanje tovora ob reki', pri Rusih 'ozek polotok, rt'. Podrobnosti o imenu s tega vidika si lahko preberete v Etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen.

    Enotno mnenje glede vprašanja, kako se bo v slovenščini v nadaljnje obravnavalo lokalne oblike, lahko prinese le temeljit pregled aktualnih oblik v rabi in opredelitev glede številnosti narečnih oblik, ki so izpodrinile knjižne. Na pasti vztrajanja pri umetnih prebivalskih imenih, ki jih naredijo jezikoslovci za priročnike, opozarja Peter Weiss:

    Besedotvorje sodobnega slovenskega že zdaj kaže postopek, ki ga bo dobro izbrati za najbolj razumljivo sprejemanje (pri pišočih in beročih) in najbolj preprosto predajanje (npr. v šoli). V Toporišičevi Slovenski slovnici (iz leta 2000), str. 177, je v razdelku o tvorjenju oblik za prebivalca države, pokrajine, naseljenega mesta ... o oblikah na -an in -anec zapisano tole. (Dodatni podatki o oblikah iz naselbinskih imen so vzeti iz leksikona Slovenska krajevna imena (1985) in predvsem iz slovarskega dela Slovenskega pravopisa 2003). Ženske prebivalske oblike dobimo iz moških oblik tako, da -ec v teh nadomestimo s -ka ali da moškim oblikam dodamo -ka:

    • -anbarjan (iz barje), Zemljan (iz Zemlja), Laščan (iz Lašče), deželan (iz dežela); tule dodajam še primere iste vrste: podeželan (deželjan, podeželjan, podeželjski in podobno z j je v današnjem knjižnem jeziku napaka), Izolan (iz Izola, pridevnik izolski), Polzelan (iz Polzela, pridevnik polzelski), Istran (iz Istra, pridevnik istrski), Korčulan (iz Korčula, pridevnik korčulski), Dolan (iz Dol, pridevnik dolski), Kalan (iz Kal v večini slovenskih primerov, pridevnik kalski), Selan (iz Selo, besedotvorna osnova je Sel-, pridevnik selski), Solčavan (iz Solčava, pridevnik solčavski), faran (iz fara, pridevnik npr. prifarski), Celjan (iz Celje, ker je besedotvorna osnova Celj-, pridevnik celjski), Doljan (iz Dolje, besedotvorna osnova Dolj-, pridevnik doljanski);
    • -čanLjubljančan (iz Ljubljana), Dunajčan (iz Dunaj); tule dodajam variantno prebivalsko ime Izolčan (iz Izola);
    • -janokoličan (iz okolica, torej okolic- + -jan, s popravo skupine cj v č na morfemskem šivu), Sevničan (iz Sevnica), meščan (iz mesto, torej mest- + -jan, s popravo skupine stj in potem v šč), otočan (iz otok- + -jan) itd.; tu dodajam Toporišičevim primerom še: Kaljan (iz Kal v naselbinskem imenu Kal - Koritnica, pridevnik kalski), Doljan (iz Dol (pri Šmarju), pridevnik dolski), Seljan (iz imena Sela (na Krasu), pridevnik seljanski) – vsaj v teh primerih se prebivalsko ime res tudi govori tako, z jLaščan (iz Laško), Lipičan (iz Lipica, kar pa ne velja za vse kraje s tem imenom), AmeričanMehičan (iz AmerikaMehika);
    • -anec: Amerikanec, Mehikanec (iz AmerikaMehika), Liliputanec (iz Liliput); tu dodajam lipicanec (za konja lipicanske pasme), Indijanec (iz Indija, saj so novoodkrito Ameriko svojčas imeli za Zahodno Indijo), Naklanec (iz Naklo); v knjižnem jeziku pri tem obrazilu ne prihaja do soglasniške premene, zato nimamo oblik Američanec (imamo pa Američan), Mehičanec (imamo Mehičan) in tudi ne lipičanec (vendar pa imamo, kot že rečeno, iz krajevnega imena Lipica prebivalsko ime Lipičan); primeri iz te skupine sicer večinoma res kažejo nekdanje nemško besedotvorno posredovanje, vendar pa je v sodobni knjižni slovenščini z naslonitvijo nanje in sploh z upoštevanjem pridevnikov amerikanski, mehikanski, liliputanski in lipicanski, v katerih ne prepoznavamo nemškega botrstva, za sodobnega uporabnika slovenskega jezika edini upravičeni zapis brez ekskluzivističnega j, torej Naklanec in naklanski; nadaljnji sodobni primeri brez soglasniške premene so npr. Kalanec (iz npr. (Kuzarjev, Mali) Kal), Kočanec (iz naselbinskega imena Koče), Lužanec (iz Luže), s premeno ali z j pa Ižanec (iz Ig), Brojanec (iz Brod), Seljanec (iz Sela (pri Ajdovi, pri Dobrovi)) ipd.

    Izolani in okoličani zavračajo pravopisno obliko Izolján, saj tam govorijo Izolán. Domačini v Spodnji Savinjski dolini prav tako ne govorijo Polzelján, ampak Polzelán – tako pišejo in tako se kljub siceršnji pravopisni zavezanosti sodelujočih imenuje glasilo Občine Polzela (http://www.polzela.si/polzelan/index). Teorija obravnave sodobnih jezikovnih oblik lahko naredi korak k praksi in ob znanih besedotvornih postopkih, ki so v slovnici sodobne slovenščine zapisani že desetletja, prizna, da so nekatera tovrstna prebivalska imena tvorjena z obrazilom -an in druga z -jan. Izgubila ne bo nič (le za kako spoznanje o sodobnem stanju v jeziku bo bogatejša), pišoči pa bomo ogromno pridobili, saj se bo v knjižnem jeziku lahko dosledneje uresničevala zdajšnja večinska jezikovna praksa, in to brez zadreg zaradi težko razumljivih in razložljivih razlik med jezikovno resničnostjo in prevečkrat nevzdržnimi priročniškimi zapovedmi. To bo ravno z doslednim uveljavljanjem besedotvorno razvidnih postopkov prispevalo k utrjevanju knjižnega jezika na celotnem slovenskem jezikovnem prostoru in pri uporabnikih slovenskega jezika različnih starosti in jezikovnih šolanosti.
    Za nov priročnik z oblikami slovenskih krajevnih imen pa bo treba predvsem že zdaj izkazane problematične oblike zapisati v skladu z jezikovnim stanjem na terenu in v knjižnem jeziku brez laboratorijskih izmislekov in dvoumnosti tipa Sel(j)an, kakršnih je zdaj v pravopisu in podobnih priročnikih čisto po nepotrebnem preveč. Knjižni jezik lahko danes obvladujemo na osnovi sodobnega gradivskega stanja, s širokim pogledom na vse razpoložljive primere in z jezikoslovnimi postopki, ki veljajo za sodobni knjižni jezik nasploh, seveda ob upoštevanju izkazanih glasovnih sprememb, ki so se uveljavile, in s poznavanjem nekdanjih, lahko tudi domnevnih.

    Glede prebivalskih in pridevniških oblik iz imena Naklo oziroma glede razmerja med oblikami nakljanski/naklanski in Nakljanec/Naklanec oz. Nakljanka/Naklanka ter oblikami nakelski, Nakelčan in Nakelčanka torej še ni bila izrečena zadnja beseda. Zagotovo pa bo odločitev znana, ko bo pripravljen posodobljeni priročnik slovenskih krajevnih imen.

    Z vidika normativistike pa velja upoštevati načelo, da je slovenska jezikovna skupnost že v fazi, ko se jezik vendarle lahko reši bremena marsikdaj domnevnih pretečih nevarnosti in ogroženosti, kar se izkazuje tudi v blažji normativnosti; res je, da se jezik lahko zaradi tega bolj razplasti, a se s tem vsem njegovim uporabnikom nalaga večja možnost izbiranja in hkrati odgovornost pri izbiri jezikovnih prvin. Ko se odločamo za normativna priporočila, upoštevamo najširšo paleto dejavnikov. Končna odločitev ni zgolj zmaga argumentov enega koncepta nad drugim, temveč sposobnost prepoznavanja zrelosti družbe, ki jo jezik odseva.

    Helena Dobrovoljc, Marko Snoj, Peter Weiss (junij 2018)