×

Raba fraze »verjeli ali ne« v slovenščini




  • Vprašanje:

    Vzgojena in izobražena sem bila v prepričanju, da je verjeli ali ne (nepotreben) suženjski prevod iz »srbohrvaščine«, tako rekoč kroatizem, in da je treba namesto tega uporabljati če verjamete ali ne, verjemite ali ne ali kaj podobnega. Zdaj pa me neka prevajalska in lektorska agencija prepričuje, da "s tem slovnično in pravopisno ni nič narobe" in da "se pogosto uporablja". Slednje je žal res, toda ali je zaradi tega tudi (že) popolnoma sprejemljivo?


    Odgovor:

    Glagolsko frazi verjeli ali ne so v drugi polovici prejšnjega stoletja preganjali prav z besedami, ki jih navajate: da gre za suženjski prevod iz srhohrvaščine … Tako namreč beremo v priročniku Jezik naš vsakdanji (1992, 1998) Janeza Sršena, nekdaj vodje lektorjev pri časopisu Delo.

    Danes take prepovedane jezikovne zgradbe »rehabilitiramo« prav z argumenti, ki jih navaja lektorska agencija: če so slovnično in pravopisno pravilne in če so pogosto v rabi. Poleg tega upoštevamo tudi funkcionalno merilo: če jezikovna enota opravlja vlogo, ki je ne more enakovredno opravljati slovenščini bližja sopomenska enota. Pri frazi verjeli ali ne sicer v rabi obstajajo slovenščini bližje variante, ki jih navajate: če verjamete ali neverjemite ali ne (vendar pa ta ne ustreza le hrvaški različici, temveč tudi angleški: believe it or not). Stilistični priročnik, ki bi ga potrebovali, danes deloma nadomeščajo skrbno raziskani slogovni napotki v SSKJ, v katerem se fraza verjeli ali ne ne pojavi, čeprav je res, da je precej pogostejša v rabi kot sopomenska nadomestila, ki jih navaja SSKJ:

    SSKJ

    verjéti -jámem nedov. in dov. […]
    6. ekspr., v prislovni rabi izraža podkrepitev trditveče verjameš ali ne, morja še nisem videl; žal nam je, lahko nam verjamete / verjemite ali ne, odkrili so zaklad

    1 člen., neposredno pred osebno glagolsko obliko ne (ȅ) […]
    ekspr. verjemi ali ne, tako je bilo izraža odločno trditev

    Če bi torej imeli sodoben stilistični priročnik, bi ob tem primeru verjetno v njem lahko prebrali, da gre pri verjeli ali ne za slogovno slabšo možnost. To je tudi odgovor na vaše vprašanje.

    Kako ravnati v podobnih primerih?

    Purizem (čistunstvo) ni več del sodobnega usmerjanja jezika, še zlasti, ker nam pogled v bližnjo preteklost pokaže, da je preveč odvisen od družbenega ali celo političnega ozračja in od nasprotovanja jezikovnim vplivom tistih narodov, ki so se izkazovali kot neposredno dominantni. Ko je bila to nemščina, so bile zaradi negativnega odnosa do nje prepovedane in preganjane sestavljenke tipa predprostor (še v Slovenskem pravopisu 1962), ki so danes povsem nevtralne sestavine jezika. Zaradi pretiranega vpliva francoščine v meščanskem okolju je Anton Breznik pred drugo svetovno vojno nasprotoval francoščini; kasneje, v obdobju jugoslovanskega in srbskega unitarizma, se je opozarjalo na srbizme ipd.

    Čeprav celovite raziskave glede zastarelosti normativizmov, torej normativnih prepovedi, v slovenščini nimamo, se parcialno odmikamo od teh trendov. Pri pripravi druge izdaje SSKJ so se redaktorji tako odrekli nekaterim podobno utemeljenim prepovedim:

    SSKJ (oznaka nepravilno)

    dostójen -jna -o prid., dostójnejši (ọ́ ọ̄) […]
    2. nav. ekspr. ki po kvaliteti ustreza zahtevam, potrebam: te informacije lahko dobimo v vsakem kolikor toliko dostojnem priročniku; izvedba dela je bila dostojna / razprava je bila na dostojni višini / nimam dostojne obleke za tako slavnost; dostojno stanovanje
    // neprav., z rodilnikom vreden: tak sin je dostojen svojega očeta; človeka dostojno življenje

    SSKJ2 (brez oznake)

    dostójen -jna -o prid., dostójnejši (ọ́ ọ̄) […]
    2. nav. ekspr. ki po kvaliteti ustreza zahtevam, potrebam: te informacije lahko dobimo v vsakem kolikor toliko dostojnem priročniku; izvedba dela je bila dostojna / razprava je bila na dostojni višini / nimam dostojne obleke za tako slavnost; dostojno stanovanje 
    // z rodilnikom vreden: tak sin je dostojen svojega očeta; človeka dostojno življenje

    Jezikoslovci so purizem tudi v njegovih precej trdoživih obdobjih vztrajno zavračali, saj ne izkazuje zrelega in odgovornega odnosa do jezika, poleg tega pa je na osnovi izvora jezikovnih prvin mogoče delati tudi napake, še zlasti v sinhronem prerezu jezikovnega sistema. Zanimivo prigodo Antona Breznika z glagoloma odgovarjati in ustrezati je opisal Jakob Šolar leta 1959 v Jeziku in slovstvu in bi morala jezikoslovje spremljati tudi danes ob prenagljenih sodbah o jezikovni pravilnosti.

    Helena Dobrovoljc (junij 2018)