Zapis besed »glodalec« in »hranivo«

[Moderator]

Vprašanje:

Pišem Vam z vprašanjem, povezanim s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika.

Pred kratkim sem se prvič spoznal z besedo "hranivo", ki je naravni govorci jezika ne uporabljamo, zakaj beseda je umetnega izvora in nekako ne odgovarja načelom glasoslovja slovenskega jezika. Zato Vas na tem mestu vljudno prosim, da mi razložite, na podlagi katerih virov ste se odločili, da to besedo uvrstite v besednjak slovenskega jezika. Verjamem, da se kot raziskovalka slovenskega jezika zavedate, da se jezika ne ustvarja, temveč se sledi njegovi notranji naravi in spremembam, ki se v jeziku dogodijo naravno. Ker beseda "hranivo" v naravnem besednjaku nima svojega mesta, ni odgovorno in spoštljivo do govorcev jezika, da to umetno besedo uvrstite v slovar slovenskega knjižnega knjižnega jezika.

Skladno z tem me prav tako zanima, zakaj se beseda "glodavci" črkuje glodavci, ko pa po besedotvornem preverjanju lahko ugotovimo, da bi reč, ki gloda poimenovali glodalo in ne glodavo. Tako živali, ki glodajo, niso glodavci, temveč glodalci.

Odgovor:

Uvodoma morda nekaj pojasnil. Kot verjetno veste, je v slovenščini zgodovinsko prišlo do prehoda l > u̯ v položaju pred soglasnikom in pred premorom (na koncu besede), čeprav se l v zapisu zaradi tradicije ohranja. A če si vsaj površno ogledamo sodobno jezikovno gradivo, vidimo, da se l izgovorno kljub temu pogosto pojavlja tudi v teh položajih. Razlogi so različni, med drugimi gre lahko za:
­ * prevzem iz drugih jezikov (npr. šal, aldehid),
­ * za (relativno) pozno tvorbo besede (npr. kopalke ‘oblačilo za kopanje’),
­ * vpliv oblik, v katerih se l ne pojavlja pred soglasnikom ali pred premorom (npr. rod. ed. [bralca] (poleg [brau̯ca]) zaradi vpliva im. ed. [braləc] ali im. ed. [vogal] (poleg [vogau̯]) zaradi vpliva stranskih oblik, npr. rod. ed. [vogala]) – slednje bo v nadaljevanju pomembno za diskusijo o zapisu besede glodalec/glodavec –,
­ * napačno branje pisnega l kot [l] namesto [u̯] (npr. malta – v narečjih (ta so z vidika preučevanja zgodovine jezika bolj zanesljiva kot knjižni jezik in pogosto izkazujejo starejše stanje, ki se je v knjižnem jeziku lahko že izgubilo) se pogosto izgovarja z u̯, v knjižni izreki pa se je medtem (drugotno) uveljavil izgovor z l (prim. denimo tudi zapis małta v Pleteršnikovem slovarju (1895–1896), kjer ł predstavlja zapis za u̯, ki je nastal iz starejšega l).

Pri pravopisni dilemi zapisa tipa glodalec : glodavec je treba upoštevati vsaj tri dejavnike:

1. mešanje sestavljenih pripon -ləc in -vəc v slovenščini,

2. razlikovanje (disimilacijo) enakovrstnih glasov,

3. starejšo pravopisno kodifikacijo.

4. Slovanski jeziki in z njimi slovenščina poznajo sestavljeni priponi -ləc in -vəc. V slovenščini pa sta se zaradi prehoda l > [u̯] v vseh sklonskih oblikah razen im. ed. nekoliko pomešali, k čemur je pripomogel tudi v večini primerov enak besedotvorni pomen. Delno sovpadli priponi imata tri vire:
   a) izglagolski pridevnik na -av, -iv + əc (npr. delavec, lenivec),
   b) opisni deležnik na -l + -əc (npr. bralec, gledalec),
   c) izglagolski samostalnik na -lo, -a-lo, -i-lo + -əc (npr. rilec, brisalec).
   (Tovrstne sestavljene pripone pa moramo ločevati od nesestavljene pripone -əc, ki se pripenja neposredno na osnovo z -l-, npr. delec!)
   V primerih a) in b) gre za tvorjenke, ki označujejo vršilca glagolskega dejanja ali nosilca glagolskega stanja (t. i. nomina agentis), v primeru c) pa za tvorjenke, ki označujejo orodje ali sredstvo glagolskega dejanja (t. i. nomina instrumenti).
   Vaša besedotvorna analiza je torej pravilna le formalno, neustrezna pa je s pomenskega vidika, saj je glodalec/glodavec nomen agentis ('kdor/kar gloda') in ne nomen instrumenti ('tisto, s čimer kdo/kaj gloda').
   Zaradi omenjenega mešanja obeh pripon v slovenščini ni vedno jasno, za katero pripono izvorno gre. Tako ne moremo z gotovostjo vedeti, ali je problematični samostalnik izpeljan iz pridevnika glodav (prav ta konkretni pridevnik v sodobnem knjižnem jeziku sicere ni pogost – v referenčem korpusu slovenskega jezika Gigafida ga ne najdemo, izpričan pa je v starejšem jeziku, npr. v Pleteršnikovem slovarju –, ne tako redke pa so tvorjenke istega tipa, npr. bahav, cmerav, domišljav, hlipav, jezikav, odrezav, solzav, sumničav, šepav, zaletav, zvedav) ali iz opisnega deležnika glodal. Zapis glodavec bi bil na tej podlagi vsaj toliko upravičen kot zapis glodalec.

5. Razlikovanje ali disimilacija je glasovni pojav, pri katerem se eden izmed dveh enakih glasov, ki se pojavljata blizu eden drugega, spremeni v drug glas (npr. r–r > r–l v primeru tercialka (prvotneje terciarka, kar je tvorjeno iz prevzetega korena v lat. tertiarius) ali r–r > j–r v primeru fajmošter (prvotneje farmošter, kar je prevzeto iz star. bav. nem. pharr(e)moster)). Do tega pojava pogosto prihaja v primeru sestavljene pripone -ləc, ki se pripenja na osnove, ki že vsebujejo -l-. SP2001 tako priporoča zapis z v, če se pred pripono pojavlja l – poleg dvomljivega glodavec npr. tudi volivec, ki nedvomno vsebuje izvorni l.

6. Pravopis iz leta 1962 (SP1962) je sumarno določil zapis vseh tvorjenk s pripono -ləc ali -vəc le z v (npr. bravec, rivec, brisavec kot delavec, lenivec). Razlog za takšen, s sodobnega vidika seveda neprimeren poseg je bila želja po odpravi elkanja, tj. opuščanja izgovora l kot  tudi v oblikah, kjer z vidika jezikovnega razvoja ni regularen oziroma je vsekakor drugoten (npr. rod. ed. [bralca] namesto (v skladu z jezikovnim razvojem "pravilnejšega") [brau̯ca]). Gre za obratno težnjo, kot je omenjena na začetku odgovora, tj. za vpliv oblik, kjer se l ne pojavlja pred soglasnikom. Težnja je od tedaj že precej napredovala, zato so oblike z l pred soglasnikom danes občutene kot precej bolj naravne kot v tistem času. V sodobnem jeziku se tako pojavljajo proste dvojnične oblike tipa (rod. ed.) [brau̯ca] in [bralca], v nekaterih primerih pa se glede na izgovor l pred soglasnikom razlikuje tudi pomen besed, npr. im. mn. [kopalke]/[kopau̯ke] ‘ženske, ki se kopajo’, vendar le [kopalke] ‘oblačilo za kopanje’.
   Določilo iz SP1962 je SAZU po negativni reakciji splošne in strokovne javnosti umaknila in danes vemo, da tovrstna regulacija ni niti ustrezna niti učinkovita. Določilo pa je vendarle pustilo sledi tudi v splošni rabi, ki jo s priporočili za zapis pripone z v, kadar sledi osnovi, ki vsebuje l, upošteva tudi SP2001, kot je zapisano v prejšnjem odstavku.

V konkretnem primeru glodavec/glodalec torej obstajajo sistemski in etimološki razlogi za zapis tako z l kot z v. V listkovni kartoteki, na podlagi katere je bil oblikovan SSKJ, se pojavljajo zapisi glodalec in glodavec, referenčni korpus Gigafida pa kaže, da se zapis glodalec vedno bolj uveljavlja (na kar sicer opozarja že SP2001, še bolj nazorno pa je to vidno v eSSKJ).

Kratko še o problemu v zvezi z besedo hranivo. Slovenščina z glasovnim zaporedjem [ivo] nima težav oziroma to povsem ustreza "načelom glasoslovja slovenskega jezika". O tem pričajo številni primeri, npr. cepivo, čtivo, gorivo, gradivo, kladivo, pecivo, pivo, strelivo, tkivo, če se omejimo zgolj na tvorjenke s pripono -ivo (poln seznam (pod)gesel SSKJ2 s tem glasovnim zaporedjem sicer najdete na naslovu: https://fran.si/iskanje?View=1&Query=*ivo&All=*ivo&FilteredDictionaryIds=133).

Slovenščina (in tudi drugi slovanski jeziki) loči priponi -ivo z besedotvornim pomenom ‘snov’ in -i-lo z besedotvornim pomenom ‘orodje, sredstvo glagolskega dejanja’. Podobno kot pri priponah -ləc in -vəc tudi pri omenjenih priponah zaradi oblikovne podobnosti, enakega tipa tvorbe (načeloma gre v obeh primerih za izglagolske izpeljanke) in v nekaterih primerih podobnega besedotvornega pomena prihaja do sovplivanja in mešanja. Govorci slovenščine zato včasih težko ločimo med sorodnimi tvorjenkami s tema priponama ali pa se nam ene ali druge zdijo nenavadne (tako je npr. beseda gnojilo bolj sprejeta od besede gnojivo), spet v drugih primerih pa je razlika jasna: škropivo pomeni ‘snov, ki se (jo) škropi’, škropilo pa ‘priprava za škropljenje’. Ker (knjižni) jezik ni le monolitna celota, temveč ga sestavlja mnogo podzvrsti, se lahko tudi zgodi, da je ena izmed tvorjenk rabljena bolj splošno, druga pa se je uveljavila le na specifičnem področju (npr. mazilo kot široko rabljena beseda, vendar mazivo le v tehničnih strokah).

Beseda hranivo po besedotvorni analizi označuje ‘snov, s katero se kdo/kaj hrani’ in ustreza besedotvornim vzorcem slovenskega jezika.

Referenčni korpus Gigafida kaže, da v jeziku soobstajata obe obliki (podobno stanje izkazuje tudi listkovna kartoteka SSKJ), je pa beseda hranilo v rabi bistveno bolj pogosta. Ali oziroma kako se besedi pomensko (in sicer) razlikujeta (v splošnem jeziku), bomo natančneje ugotavljali ob redakciji obeh besed v novem slovarju slovenskega knjižnega jezika eSSKJ, ob hitrem pregledu gradiva pa se zdi, da je beseda hranivo (izhodiščno) nekoliko bolj vezana na rabo v terminologiji.

Janoš Ježovnik, Nina Ledinek (oktober 2018)

Povezani odgovori:

Ali je pravilno »glodavec« ali »glodalec«?