×

Pravilna raba vejice




  • Vprašanje:

    Logično je, da se vejico uporablja pri naštevanju, odvisnikih, ogovarjanju, ob medmetih in med nekaterimi prirednimi stavki.
    Zakaj se torej v člankih, knjigah, revijah, vodnikih ... pojavljajo napačne rabe vejice?
    Zakaj, če pravila obstajajo in se jih uči, se jih potem ne upošteva?


    Odgovor:

    Večina pišočih se zaveda, da je vejica ločilo, ki lahko spremeni pomen povedi oz. povedanega. Vendar postavljanje vejice ni povsem preprosto, v naših priročnikih (tudi pravopisu) pa je predstavljeno precej zapleteno, s slovničnimi utemeljitvami, ki jih osnovnošolci še ne morejo razumeti, srednješolci pa se z vejico pogosto učno ne ukvarjajo več. Obvladovanje vejice je tesno povezano s poglobitvijo in razumevanjem osnovnih pravil, branjem, tudi posrednim, tj. nezavednim usvajanjem skladenjskih struktur, pri glasnem branju pa s čim večjo smiselnosti povedanega, k čemur prispeva tudi poznavanje stavčne fonetike, ki sledi naravnemu govoru. Nekaj truda je torej treba vložiti tudi v vejico, žal je prav ta dejavnik pogosto tisti, ki pišoče odvrne od poglobitve v to poglavje pravopisa.

    Pri opazovanju vejice v jezikovni rabi se zdi, da najmanj napak naredimo pri naštevanju (V juho damo korenček, peteršilj, por in muškatni orešek.), medmetih (Hej, pridi sem!), zvalnikih (Janezek, pridi sem!), odvisnikih, ki jih uvajajo značilni vezniki ki – ker – ko – da – če.

    Pri zadnji kategoriji se rado zaplete, saj je odvisnik lahko vrinjen v daljšo poved, zato je temu vrivku treba določiti tako začetek kot konec (Obula je čevlje, ki gredo k modri obleki, in oblekla zelen plašč.), kar je kar pogosto težava, še zlasti, če vrinjenemu stavku sledi veznik in. Še večkrat vejica manjka, če se ta vrinjena enota ne začne z značilnim veznikom (Posebno strog, na maščobah temelječ režim prehrane, imenovan ketogena dieta, nekateri že poznajo iz ameriškega filma First No Harm.).

    O vejici se lahko poučite v naši svetovalnici, če se sprehodite po odgovorih, označenih s ključno besedo vejica, v različnih jezikovnih priročnikih za splošno rabo, v Slovenskem pravopisu 2001; vejici pa so posvečene tudi posebne knjižice in priročniki (Berta Golob, Vejica, nagajiva smejica, 1998) ...

    Če se vrnem k vašemu vprašanju: prav bi bilo, da bi se zavedali lastnih kompetenc pri pisanju in tudi lektoriranju – tega se brez obvladovanja osnovnih pravopisnih pravil, tudi stave vejice, ne bi smeli lotiti. Čeprav je pa tudi res, da je delo lektorja v javnosti pogosto podcenjeno oz. videno kot nekakšno (premalo nujno) zlo, zato še vedno prepogosto izhajajo tudi nelektorirane publikacije, ki nimajo zgolj pravopisnih in slovničnih napak, ampak so tudi stilno nerodne in okorne ter – kar je najbolj pomembno – tudi težko razumljive.

    Helena Dobrovoljc, Urška Vranjek Ošlak (oktober 2018)


Prijavite se za odgovor