Slovenjenje azijskih lastnih imen: »Lhotse« – »Lotse«, »Tenzin Gyatso«

Moderator

Vprašanje:

Zanima me, kako se pravilno po slovensko napiše ime 14. dalajlame? V slovenskih virih se pojavlja vse mogoče, od citatnega Tenzin Gyatso pa vse do popolnoma poslovenjenega Tenzin Gjaco. Zanima me tudi, kako se pregiba priimek - se o ohrani ali ne?

Zanima me tudi, kako je s poimenovanji zemljepisnih enot v Himalaji. Opažam, da denimo nekatere vrhove povsem slovenimo (npr. Gašerbrum, Kangčendzenga), druge pa malo manj ali sploh ne (Lhotse (po zgledu iz SP: Lhasa), Lotse (Slovenski eksonimi)).

Odgovor:

Osebno ime
Problem, ki ga navajate, izvira iz dejstva, da je ime dalajlame napisano izvirno v nelatinični pisavi. Pri prevzemanju iz nelatiničnih pisav se v slovenščini res držimo načela, da ime zapišemo fonetično, torej po izgovoru: Tenzin Gjaco.

Število imen, prevzetih iz nelatiničnih pisav, v zadnjih letih skokovito narašča, njihov izgovor pa najpogosteje razberemo kar iz angleščine ali katerega drugega svetovnega jezika, ne pa iz jezikov, iz katerih ta imena prihajajo. Razlog za to je tudi dejstvo, da mnogih pisav ne znamo brati, saj so slovensko govorečim neznane. Zato se – kljub tradicionalnemu pravopisnemu načelu o fonetičnem zapisovanju – tudi pri zapisovanju čedalje pogosteje zatekamo k mednarodno uveljavljenim različicam. Tudi jeziki, ki uporabljajo nelatinične pisave, pogosto sami poskrbijo za prečrkovalne sisteme, ki naj bi bili obvezujoči.
V slovenščini torej vse pogosteje srečujemo zapis Tenzin Gyatso, saj se tako izognemo dilemam, ki ste jih opazili tudi vi, torej večjemu številu pisnih variant, kar je za identifikacijo osebe vsekakor slabo. S pravnega vidika pa je današnje pravo EU sicer naklonjeno spoštovanju pravnih in jezikovnih norm posameznih držav, zato je način prepisa imen v pristojnosti držav, pri čemer pa morajo upoštevati pravico posameznika, da se ga ne zamenjuje z drugimi osebami.

Táko pravilo je bilo predlagano in zdaj tudi usklajeno v Pravopisni komisiji pri SAZU in ZRC SAZU, vendar z normativnega vidika ta pravila še niso uradno veljavna, zato upoštevamo pravila pravopisa iz leta 2001. Kljub temu pa se je ob zadnjih zimskih olimpijskih igrah ob zapisovanju korejskih lastnih imen že uporabljalo mednarodni način – več o tem na spletišču pravopisne komisije: Priporočila.

Pri tem velja upoštevati tudi načelo ustaljenosti: imena, ki so se že uveljavila in smo jih vajeni pisati fonetično, bodo tako pisana še naprej, ne glede na spremembo pravila, npr. Šanghaj, Hirošima ...

Zemljepisna imena vrhov in gora
Po Slovenskem pravopisu 2001 podomačujemo imena večjih gorovij in nekaterih gora. V členu 188 so navedena imena Pireneji, Ardeni, Vogezi, Kavkaz, Himalaja, Kordiljere, Kilimandžaro.

Nepalski zapis ल्होत्से angleško zapišemo L'hōtsē in izgovorimo [loːtsi]; tibetanski zapis ལྷོ་རྩེ pa po Wyliejevem prečrkovanju zapišemo lho rtse; kitajski zapis 洛子峰 po pinjinu transliteriramo v Luòzǐ Fēng. V večini jezikov uporabljajo zapis Lothse, ki naj bi ga v slovenščini izgovorili [lóce], kljub temu pa ime zapišemo Lotse in ne Loce.

DOPOLNITEV (23. 1. 2019):
Imena moškega spola na a končni o pri pregibanju izgubljajo (po vzorcu Marko – Marka tudi Gyatso – Gyatsa).
Ta tip pregibanja pri imenih na končni o otežuje rekonstrukcijo imenovalniške oblike, če nam je znana le oblika v kakem drugem sklonu (npr. grem z Nikom nas navaja k ugibanju, ali je ime osebi Nik ali Niko).
Morda tudi zato v pogovornem jeziku vse pogosteje uporabljamo pregibanje s podaljšano osnovo (npr. Silvo – Silvota), vendar zlasti pri tujih imenih tudi v pogovornem jeziku zelo redko sklanjamo z daljšanjem osnove, zato v knjižnem jeziku sklanjanja po vzorcu Gyatso – Gyatsota ne priporočamo.

Helena Dobrovoljc (januar 2019)