×

Pravila politične korektnosti




  • Vprašanje:

    Zanima me, če obstaja kakršenkoli zakon, ki natančno določa meje politične korektnosti in (mogoče tudi s konkretnimi primeri) narekuje kako bi se dejansko moral posameznik ali posameznica izražati oz. kakšne izraze/besede bi moral izbirati, da se izogne sovražnemu govoru. Kar sem zasledila sama je zgolj to, da je sovražni govor prepovedan (brez nadaljnih konkretnih pojasnil in navodil oz. napotkov). V primeru, da takšen zakon ne obstaja, pa bi rada vedela če je na voljo mogoče kakšen priročnik oz. napotki, ki bi posamezniku ali posameznici ob prvem stiku s pojmom politična korektnost natančno opredelil in pojasnil načela/pravila izražanja, da bo tudi sam/a lahko politično korekten/a.


    Odgovor:

    Tema, na katero se nanaša vprašanje, je zelo kompleksna in posega na različne stroke. Odgovor tako predstavlja zgolj strnjen oris sicer zelo obširne tematike in se omejuje predvsem na jezikovno ravnino.

    Takega zakona, ki bi s konkretnimi primeri ponazarjal primere ustrezne aplikacije politične korektnosti, ni; med drugim tudi zato, ker taka ni zakonodajna praksa. V Kazenskem zakoniku 297. člen govori o javnem spodbujanju sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, vendar se v njem termin sovražni govor ne pojavi. Sicer pa velja, da so definicije sovražnega govora različne. Na portalu Spletno oko, ki je slovenska spletna prijavna točka, na kateri lahko anonimno prijavimo posnetke spolnih zlorab otrok ali sovražni govor na spletu, najdemo naslednjo definicijo sovražnega govora:

    Sovražni govor je izražanje mnenj in idej, ki so po svoji naravi diskriminatorne (ksenofobične, rasistične, homofobične in podobno) in uperjene proti različnim manjšinam (etničnim, narodnim, verskim, kulturnim, spolnim in podobno). Sovražni govor torej temelji na prepričanju, da so nekateri ljudje manjvredni, ker zaradi posamezne osebne okoliščine pripadajo določeni skupini. Te osebne okoliščine so lahko: narodnost, rasa ali etnično poreklo, versko ali drugo prepričanje, spol, zdravstveno stanje, jezik, spolna usmerjenost, invalidnost, starost, gmotno stanje, izobrazba, družbeni položaj in druge. Glavni cilj sovražnega govora je razčlovečiti tiste, proti katerim je usmerjen, njegov namen pa je ponižati, prestrašiti in spodbuditi nasilje.

    Na drugi strani je politična korektnost pojem, ki naj bi se prvič pojavil leta 1984 v Washington Postu in je označeval načela, ki so se uveljavila v 60. in 70. letih v ZDA in so izhajala iz zavedanja, da je zahodni svet zdominiran skozi lik belopoltega heteroseksualnega moškega. Politično korektnost bi lahko opredelili kot skupek prizadevanj, ki posebno pozornost namenja pojavom v jeziku z mislijo na različne družbene skupine, ki imajo v družbi status manjšine oz. so iz kakršnih koli razlogov v podrejenem položaju, pri čemer pa ne smemo pozabiti tudi na večinsko prebivalstvo (jezikovni pojavi se seveda nanašajo tudi nanj) (prim. Kern 2015).

    Izraz politična korektnost je še posebej v zadnjih letih pridobil izrazito negativno konotacijo v smislu, da gre za »odklanjanje, da bi rekli bobu bob« ali za »pretirano občutljivost nekaterih skupin, ki se razlikujejo od norme«, kar pa je neupravičeno. Politična korektnost ne sme biti umeten filter, ki zgolj olepša predsodke o kom ali čem, ampak mora biti izraz spoštovanja, kultiviranosti in védenja o svetu. Gre torej za prizadevanja proti stereotipizaciji (slednja namreč ni nikoli izraz širokega védenja o svetu). V javnosti pogosto zasledimo tudi očitek, da je skrb za iskanje ustreznih poimenovanj odveč, ker sama poimenovanja ne bodo spremenila družbenih razmer. Tako stališče je neutemeljeno, saj se družbene spremembe ne le zrcalijo v jeziku, ampak jih z jezikom tudi soustvarjamo, kar pomeni, da torej ne gre za zaporedna, ampak vzporedna in komplementarna procesa. Nenavadno bi bilo pričakovati, da bo npr. družba dejansko najprej izkazovala enakopraven položaj med spoli, šele v nadaljnji fazi pa bomo iskali ženska poimenovanja za vodilne položaje.

    Politična korektnost in sovražni govor si diametralno nasprotujeta. Glede na to, da je stopnja žaljivosti določenega izraza oz. izjave pogosto odvisna od konkretne situacije, v katerem je bila izrečena, konteksta ter ne nazadnje tudi predvsem od tega, kdo jo je izrekel, je nemogoče predvideti vse situacije, ki bi enoznačno določale, kaj je sovražno. Predvsem kadar posegamo na polje umetnosti, ki pa lahko (še posebej sodobna umetnost) spodbuja k razmisleku tudi z radikalnimi načini.

    Vsekakor se kaže potreba po priročnikih, ki bi tako profesionalno pišoče kot tudi širšo javnost seznanjali z ustreznimi izrazi in usmerjali k primernemu načinu poročanja oz. podajanja različnih vsebin. Nekatere skupnosti in organizacije so take priročnike že izdale (npr. Smernice za spolno občutljivo rabo jezika in Priročnik za medijsko poročanje o transspolnosti), druge še ne. Tudi Posvet o terminologiji na področju invalidnosti, ki ga je leta 2018 organiziral Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, je pokazal na potrebo po takem priročniku, ki pa ne bi bil posvečen le rabi ustreznih terminov na področju invalidnosti, ampak tudi drugim napotkom, kot je izogibanje pokroviteljskemu tonu ipd. Vsekakor bi se v prihodnje veljalo usmeriti v oblikovanje takih priročnikov, vendar je za to najprej potreben dogovor znotraj posamezne skupnosti, ki pa ga ni vedno lahko doseči – še posebej v primerih, ko gre za identitetna vprašanja.

    Boris Kern (marec 2019)



Navajanje
Avtor odgovora, letnica: Naslov teme. Jezikovna svetovalnica, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/, dostop XX. YY. 2017.

Licenčni pogoji
Vsebina svetovalnice je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 4.0 CC BY NC-ND, ki ob navajanju in priznavanju avtorstva dopušča reproduciranje in distribuiranje, ne dovoljuje pa dajanja v najem, priobčevanja v javnosti za komercialni namen in nobene predelave.