×

Samostalnik »mačo« – orodnik in svojilni pridevnik




  • Vprašanje:

    Zanima me, od kod pri sklanjanju besede mačo pride odklon od norme pri orodniku edine in tvorjenju svojilnega pridevnika, saj SP navaja orodnik z mačom, svojilni pridevnik pa mačov, glede na normo pa bi morala biti v tem primeru končnica -em oziroma -ev, kot kažejo na primer Boccaccio - z Boccacciem, Boccacciev; pončo - s pončem, gavčo - z gavčem, gavčev ...

    Odgovor:

    Tudi jezikoslovci slovarske odklone od začrtanega določila v pravopisnih pravilih obravnavamo nekoliko zadržano, saj potrebujemo za tovrstna odstopanja od sistema in jezikoslovnega dogovora tudi strokovno utemeljitev, ne zgolj posnetka najpogostejše rabe. Toda primeri, ki jih navajate, so nekoliko drugačni.

    Pri samostalnikih moškega spola na izgovorjeni c j č ž š dž, ki jim sledi pisni o (Braco, paparazzo), so bili v zadregi že pravopisci pri pripravi slovarja SP 2001, saj raba nikoli ni v celoti potrjevala sistemskega pravila o preglaševanju. V slovarju zato zasledimo nihanja, kakršna so razvidna pri besedah bajazzo in bajaco. Pri bajazzo pravopis dopušča pisno dvojnico, ne pa tudi izgovorne, a to ni usklajeno s poslovenjeno različico besede bajaco:

    bajázzo -a [aco] m z -em/-om [em] člov. (ȃ); gl. bajaco

    bajáco -a m z -em člov. (ȃ) |burkež|
    bajáčev -a -o (ȃ), °bajácov -a -o (ȃ)

    Zanima vas, od kod prihaja »odklon od norme«.

    • Odkloni od norme so pogojeni navadno z izraznimi načini, ki jih v knjižni jezik prinašamo iz govora, pogovornega jezika ali narečij. Preglas kot pojav, pri katerem se zaradi soglasniškega okolja (govorjenih c j č š ž in ) samoglasnik o premenjuje s samoglasnikom e, v govorjenem jeziku ne živi tako brezizjemno, kot predvideva sistem: pogovorno besede s končnim o namreč tudi v osrednjem prostoru, ki je normativna osnova knjižnega jezika, sklanjamo tako, da osnovo podaljšujemo s t (Aco Acotov). Ob takem podaljšanju osnove se preglas seveda ne uresničuje. (Omenimo, da se v pogovornem jeziku ne uresničuje vedno niti premena besed z izglasnim [c], npr. iz samostalnika stric v gorenjskem narečju naredimo pridevnik [strícov-].
      Tudi pri tujih imenih tipa Keats, Yeats, Leibniz ... najpogosteje tvorimo pridevnike Keatsov, Yeatsov, Leibnizov in ne Keatsev, Yeatsev ali Leibnizev. SP 2001 je predlagal tudi oblike Cavazza – Cavačev ali Clausewitz – Clausewičev, ki ne živijo.)

    • Pri besedah oz. imenih na končni izgovorjeni [-co], npr. paparazzo, Joco, Braco, je bil že večkrat problematiziran tudi končaj -o, ki naj bi bil bodisi del osnove bodisi končnica (podobno Enescu in Čašule v SP 2001, člen 781: Enescuja in Enesca, Čaššuleja in Čaššula).
      Če gre za končnico, se ta premenjuje (z mačem), če gre za osnovo, bi tako utemeljili podaljšavo osnove ob nepreglašenem o.

    Predlog Pravopisne komisije pri SAZU in ZRC SAZU za nova pravila je, da se pri besedah na govorjeni c j č ž š in dž normativno dopušča orodniška in pridevniška nepreglašena oblika – Aco, or. ed. z Acom tudi Acem, svoj. prid. Acov tudi Ačev.

    Morda še to:
    Da je vprašanje res kompleksno, priča tudi normativno omahovanje, ki ga lahko opazujemo prav pri besedah, ki jih omenjate.
    V SP 2001 je le ena beseda (medo), ki ne sledi sistemu brezizjemnega pregibanja, kakršnega določa Toporišičeva slovnica, po njej pa tudi pravopisna pravila SP 2001, v katerih je izrecno zapisano:

    Člen 785 v SP 2001:
    Neknjižno se s t podaljšujejo tudi osnove na -o, npr. Marko °-ta, sinko °-ta[.] [poud. HD]

    Odgovor na to, zakaj je pri samostalniku medo prišlo do izjeme, je treba poiskati v gradivu. Vzorec otroškega sklanjanja medo medota najdemo že v SSKJ, od koder je bil prevzet tudi v pravopisni slovar in danes se pojavlja tudi v drugi izdaji SSKJ:

    SSKJ, SSKJ2
    médo -ta m (ẹ̑)
    otr. medvedek, medved: medo je njena najljubša igrača

    Oznaka otroško pomeni, da se v knjižni rabi pojavlja navadno pri ponazarjanju otroškega govora, za katerega je značilno v teh primerih daljšanje s t, saj otroci posnemajo pogovorno govorico odraslih in se v rani mladosti ne zgledujejo po umetno vzpostavljenih knjižnih vzorcih.

    Nekoliko bolj zapleten je mačo, pri katerem pravopisci v slovarju sledijo pravilom, v SSKJ (obe izdaji) pa se v knjižnem jeziku izkazuje dvojna paradigma – tudi pogovorna:

    SSKJ, SSKJ2
    máčo -ta in -a m (ȃ) pog.
    moški, ki pretirano poudarja svojo možatost: v javnosti se kaže kot mačo; pravi mačo

    SP 2001
    máčo -a, °-ta m, člov. (ȃ) sleng. |kdor pretirano poudarja svoje moške lastnosti|: zapeljiv ~
    máčov -a -o, °-tov -a -o (ȃ)

    Krožec pri obliki mačota in pridevniku mačotov je normativnega značaja in označuje »nepravilne prvine« (gl. SP 2001, člen 1062).

    Zapletenost pravopisne rešitve je tudi nekoliko obrnjena, saj izvira iz ugibanja, ali je besedam, ki ne domujejo v knjižnem jeziku (gl. oznaki pogovorno in slengovsko), mogoče zapovedati, da se oblikoslovno vedejo kot prvine knjižnega jezika, oziroma ali je taka brezizjemnost v besedilih tudi realno udejanjena. V tem smislu je lažje pojasniti, zakaj SSKJ dovoljuje obe paradigmi – knjižno in pogovorno. Na ta način lahko upravičimo tudi obliko z mačotom, toliko bolj tudi z mačom.

    Na problem je po izidu SP 2001 opozorila tudi A. Vidovič Muha Kaj je novega v knjižnem jeziku?:

    (a) Na mešanje meril zvrstnih (pod)sistemov kažejo primeri, ko se besedam iz neknjižnih zvrsti predpisuje knjižnojezikovno vedenje, npr. neknj. ljud. gazda – gazdov, gazdin; sleng. mačo, mača, mačota, mačov (verjetno mišljeno mačev), mačotov; šol. žarg. brucevati, brucovati, brucevaje, brucovaje, brucevanje, brucovanje; pokr. prim. nono -a, nonota, nonov, nonotov; pokr. vzh. kruc, kručev, krucov.

    Ne gre le za sistem knjižnega jezika, temveč za vprašanje o podsistemih, ki jih v knjižnem jeziku upoštevamo ali ne.

    Helena Dobrovoljc (marec 2019)