×

Zakaj mi odsvetujejo rabo zveze »ne bom uspel ...«?




  • Vprašanje:

    Zanima me, ali je pravilna raba Ne bom uspel uporabiti kart. Opozorjen sem namreč bil, da ta zapis ni pravilen in da bi se moral izraziti nekako takole: Ne bo mi uspeli uporabiti kart. Zanima me torej, ali sta možni obe obliki oziroma zakaj prva oblika ni ustrezna.


    Odgovor:

    Če se ozremo v polpreteklo zgodovino, vidimo, da so skladenjsko zgradbo oz. zvezo uspel je + glagol v nedoločniku prepovedovali in v knjižnem jeziku preganjali predvsem v drugi polovici prejšnjega stoletja, pred tem pa lahko npr. v dvojezičnem slovarju Maksa Pleteršnika (1894/95) najdemo tudi zgled uspel je dokazati, prepričati, kar kaže na razširjenost in nevtralnost tovrstnih zvez v tedanji rabi.

    Drugi povojni pravopis iz leta 1962 je zvezo označil s krožcem – kot slogovno slabost (str. 6), ki za knjižno rabo ni dovoljena (str. 8). V slovarju:

    uspeti uspem, uspel -ela -o: uspelo mu je dokazati (°uspel je dokazati) posrečilo se mu je

    Tudi v slovarčku napak (Kako je prav, 1965) Ileane in Ceneta Kopčavarja je zveza označena kot neprimerna za rabo v knjižnem jeziku. Avtorja sta zvezo uspel je dokazati označila kot napačno, namesto te priporočila zvezo uspelo mu je dokazati, torej s predmetom v dajalniku oz. logičnim osebkom (Komu je uspelo? Njemu.). V pojasnilu lahko preberemo, da zveza z logičnim osebkom − ki je izražen z dajalnikom − pomeni, da se je nekomu nekaj posrečilo, temu pomenu pa zveza brez logičnega osebka ne ustreza, zato je napačna (npr. na tekmah smo uspeli pomeni, da smo dosegli uspeh).

    Nekoliko natančnejšo utemeljitev prepovedi te skladenjske zgradbe najdemo približno 30 let kasneje pri Sršenu (Jezik naš vsakdanji) in Gradišniku (Slovensko ali angleško?😞 zvezo odklanjata zaradi vpliva srbohrvaščine oz. ruščine. Ob tem usmerjata k nevtralni rabi v knjižni slovenščini (glagol uspeti mora biti v 3. osebi, vršilec dejanja mora biti izražen z dajalniško obliko). Enako kot Kopčavarja tudi ta dva avtorja zapišeta, da lahko glagol uspeti zamenjamo z glagolom posrečiti se, pri katerem pa ni nevarnosti, da bi pozabili na dajalnik.

    Tudi veljavni pravopis (2001) v slovarju zvezo Uspel je zmagati odsvetuje, kar pomeni, da je »prepoved« ni več tako stroga. Pravopis zvezo nadomešča s smiselnim osebkom Uspelo mu je zmagati, kar pomeni, da naj bi bila ta v knjižnem jeziku ustreznejša. Ustreznejša zveza ima torej obvezno dajalniško dopolnilo, ki odgovarja na vprašanje »Komu ali čemu (je uspelo)?«.

    Kakšno pa je sodobno vrednotenje obeh skladenjskih možnosti?

    V jezikovnem gradivu se pojavljata obe možnosti:

    • s t. i. logičnim osebkom v dajalniku (KOMU uspeti + nedoločnik: ne bo mi uspelo) in
    • z imenovalniškim osebkom (KDO uspeti + nedoločnik: ne bom uspel).
      Delež prvega v korpusu Gigafida je nekoliko večji, vendar pa ne dosega niti razmerja 2 proti 1.

    Občutnejšo razliko v (skladenjskem) pomenu med tema dvema strukturama bi našli le težko; glede na dajalniški logični osebek bi morda sklepali, da je pri prvi nenadzorovanost dejanja (nekoliko) večja, vendar pa ta izhaja iz pomenskih sestavin samega glagola ('z večjim ali manjšim trudom (ciljno) doseči ob določenem deležu sreče'), sama struktura nanjo nima večjega vpliva. To kažejo npr. naslednji zgledi:

    (1) Vmes sta imela krizno obdobje, a jima je težave uspelo rešiti.
    (2) V plamenih so zgorele številne živali, saj so gasilci uspeli rešiti le peščico.
    (3) Do konca srečanja so gostje uspeli izid izenačiti, več od tega pa jim ni uspelo.

    Struktura z imenovalniškim osebkom se dokaj redno pojavlja tedaj, ko dajalniško vezavo predvideva že glagol v nedoločniškem dopolnilu (KDO uspeti + nedoločnik [predmet v dajalniku]):

    (4) Verjamemo, da smo uporabniku uspeli pojasniti zaplet.
    (5) Če jim ne bodo uspeli dokazati kaznivega dejanja, bodo morali plačati le neplačane prispevke.
    (6) Sredi pogajanj se je našim pogajalcem uspel pridružiti predsednik uprave, da bi zavaroval strateške interese banke.

    Po vsem povedanem bi bilo torej težko trditi, da je struktura z imenovalniškim osebkom kakor koli napačna, zlasti ko se skušamo izogniti neposredni sosednji rabi dveh dajalnikov (enega od logičnega osebka, drugega od vezave nedoločniškega dopolnila), res pa je tista z logičnim dajalniškim osebkom nekoliko pogostejša.

    Prav tako je v tem ali bližnjem pomenu struktura z logičnim dajalniškim osebkom značilna za več drugih slovanskih jezikov, npr.:

    • poljsko udać się KOMUŚ,
    • rusko udat'sja KOMU (KTO + uspet' medtem pomeni 'utegniti', (časovno) 'znesti komu'),
    • češko podařit se KOMU ipd.

    Obratno velja za štokavščino oz. na njej temelječe knjižne jezike, npr.

    • hrvaško KTO + uspjeti.

    Tudi v sosednji nemščini je osebek imenovalniški (WER + schaffen, npr. er hat es geschafft, sie zu überreden.

    SSKJ pri uspeti opozarja na strukturo z logičnim osebkom v dajalniku, medtem ko pri strukturi z imenovalniškim osebkom opomb ne navaja. Pravopis SP 2001 v enem od zgledov od take strukture sicer usmerja k osebku v logičnem dajalniku, vendar brez posebne utemeljitve, kar za slovar sicer ni nenavadno:

    uspéti uspèm dov. -ì -íte; -èl/-él -éla, -ét; (-ét) (ẹ́ ȅ) Izlet je uspel; ~ pri delu; Uspel je zmagati → Uspelo mu je zmagati; s smiselnim osebkom uspeti komu/čemu Uspelo mu je pobegniti

    Morda je na tako odločitev vplivala tudi večinska raba v drugih slovanskih jezikih z izjemo sosednje štokavščine.

    Če povzamemo: uporabljate lahko obe strukturi (imenovalniško zlasti pri izogibanju dvema zaporednima dajalnikoma), pri čemer je tista z logičnim osebkom v dajalniku bolj značilna tudi za večino drugih slovanskih jezikov, pa tudi v rabi nekoliko pogostejša -- na kar pa je določen vpliv verjetno imelo omenjeno usmerjanje v pravopisu SP 2001.

    Domen Krvina, Manca Černivec (april 2019)



Navajanje
Avtor odgovora, letnica: Naslov teme. Jezikovna svetovalnica, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/, dostop XX. YY. 2017.

Licenčni pogoji
Vsebina svetovalnice je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 4.0 CC BY NC-ND, ki ob navajanju in priznavanju avtorstva dopušča reproduciranje in distribuiranje, ne dovoljuje pa dajanja v najem, priobčevanja v javnosti za komercialni namen in nobene predelave.