Etimologija predlogov »v« in »iz« ter »na« in »z« ob zemljepisnih imenih

Moderator

Vprašanje:

Zanima me, od kod izvira ločevanje med predlogi v/iz in na/z ob naselbinskih zemljepisnih imenih, npr. na Vransko — z Vranskega in v Ljubljano — iz Ljubljane. Vem, da končnica -sko zahteva predloga na/z pa tudi s končnico -ska je tako (Škotska), me pa vseeno zanima, če je zadaj kakšna razlaga, kot npr. pojasnilo, da se gre na Malto, ker je otok.

Odgovor:

Dejstvo, da se nekatera zemljepisna imena vežejo s predložnim parom v/iz, druga pa z na/z, izvira iz relativne višinske lege poimenovanih zemljepisnih danosti. Kraji, ki ležijo relativno višje od referenčnega, se prvotno vežejo z na/z, tisti, pri katerih razlika v višini ni bistvena ali opazna, se vežejo z v/iz. Distribucija predlogov je danes precej drugačna od prvotne, saj sistem teži k poenostavitvi, ta pa poteka tako, da raba predložnega para v/iz narašča na račun rabe para na/z, ki peša.

Sledeči prikaz in argumentacija zajameta nekaj tipičnih primerov in nista izčrpna.

Gorska imena se vedno vežejo s parom na/z, saj je gora relativno višja od okolice, npr. na Triglavu (zglede navajam le v mestniški obliki, iz katere pa sta implicitno razvidni tudi tožilniška in rodilniška).
Enako velja za imena otokov, saj so otoki višji od vode, npr. na Krku, na Cipru, na Tenerifu. Temu sledijo tudi imena nekaterih polotokov, npr. na Floridi, vendar v Istri.
Naselbinska in pokrajinska imena ter imena držav se praviloma vežejo s parom v/iz: v Ljubljani.
Domala vse izjeme, ki se vežejo s parom na/z, je mogoče strniti v kategorijo »višje ležeče«. Kraj Kozina leži relativno višje od krajev, prek katerih vodijo ceste vanj, zato se lokalno in tudi knjižno govori na Kozini. Enako velja za Kupljenik, Brnik in mnoge druge. Večina imen, ki so nastala po konverziji iz vodnih, se prav tako veže z na/z, saj kraji ležijo nad vodo, npr. na Savi, na Studencu, na Dolnji Težki Vodi, na Reki itd., vendar v Vipavi, v Soči. Ker je večina domačih zemljepisnih imen s pripono -sko nastala po izpustu drugega dela selo (redkeje polje), ki se kot občno ime veže s parom na/z, je ta vezava ostala tudi v mnogih (a ne vseh) tako nastalih imenih: na Vranskem, namreč *na Vranskem selu, vendar v Krškem. Zato se tudi pokrajinska imena, ki smo jih naredili s to pripono, vežejo z na: na Gorenjskem, na Dolenjskem, tem pa sledijo eksonimi tipa na Danskem, na Norveškem, na Poljskem. A ta naša pokrajinska imena in eksonimi se danes uporabljajo le v tožilniku in mestniku: na Gorenjsko, na Gorenjskem. V preostalih sklonih najpogosteje uporabimo besedotvorno dvojnico ženskega spola: Gorenjska (po starem še tudi Gorenjsko), Dolenjska, Danska, Norveška, Poljska, ki pa se veže s parom v/iz: iz Gorenjske (vendar starejše še z Gorenjskega), h Gorenjski, pod Gorenjsko. Dvojnica z ženskospolsko pripono -ska izvira iz imen, ki so okrnjena iz dvodelnih z drugim delom vas, ta pa se vežejo s parom v/na, npr. v Stranski vasi, v Križevski vasi. Občno ime vas je namreč praviloma označevalo večje in stalnejše, če je le bilo mogoče dolinske in ravninske naselbine, občno ime selo pa osamljene zaselke in sprva celo nestalno naseljene kraje, ki so jih poselili kasneje, pogosto na višje ležečih mestih.
Rabo para na/z pogosto razkrije šele etimološka razlaga. Na Dovjem se reče zato, ker je ime Dovje nastalo iz *Dolgoje polje, tj »dolgo polje«.
Enako velja tudi za večino srednjespolskih naselbinskih imen, ki so pridevniškega izvora, npr. Hudo, na Hudem, Dolnje Mraševo, na Dolnjem Mraševem.
Redka domača naselbinska imena se vežejo s predložnim parom pri/od, npr. pri Fari, pri Kržetih.

Marko Snoj (julij 2019)