Pisanje vezaja v zloženkah s črkovno prvo sestavino

Moderator

Vprašanje:

Imam vprašanje v zvezi s pisanjem tipa AD pretvornik (tj. digitalno-analogni pretvornik). V tehničnih strokah je podobna raba kratic precej razširjena. Pravopis ureja pisanje tovrstnih zapisov z vezajem, in sicer na podlagi opredelitve takih besednih zvez kot podrednih zloženk (tip TV-program, paragraf 496, delno tudi 417) oz. z obrnjenim besednih redom (program TV). V rabi opažam množično razširjeno rabo na način, kot sem zapisala zgoraj, AD pretvornik, torej brez vezaja. Zanima me, ali se razmišlja o spremembi tega pravila, v nasprotnem primeru pa prosim za dodatno utemeljitev, zakaj so tovrstne zveze razumljene kot podredna zloženka. Po mojem razumevanju gre namreč za precej vsakdanje besedne zveze pridevnika in sámostalnika, v katerih je ena sestavina okrnjena/skrajšana, to pa po mojem razumevanju ne vpliva toliko na obnašanje cele zveze, da bi jo lahko opredelili kot zloženko -- vsaj jaz še vedno čutim obe sestavini kot dve različni besedni enoti. Utemeljitev o potrebi po pisanju tovrstnih zvez z vezajem se mi zato ne zdi prepričljiva in zdi se mi, da je tudi uporabniki niso zares privzeli. Tudi obračanje v tip program TV se mi ne zdi primerno v vseh primerih, saj bi to v našem primeru pomenilo pretvornik analogno-digitalni, tako pa ne govorimo. To nas privede do problema, da so tovrstne »zloženke« različnih tipov, naš je (izhodiščno): pridevnik (analogno) pridevnik (digitalno) (oba skrajšana v enotno kratico) samostalnik; v tipu C-vitamin, ki ga navaja pravopis, imamo samostalnik samostalnik, in oboje sta po mojem razumevanju dva zelo različna tipa. Predpostavljam pa, da so morda v praksi rabljene še kakšne bolj kompleksne zveze, npr. prva kratica pridevnik druga kratica samostalnik jedro samostalnik.

Skratka, prosim vas za odgovor, kako se na Inštitutu gleda na tovrstne zveze in ali lahko pričakujemo v prihodnosti kakšno spremembo norme v zvezi s tem.

Odgovor:

Problem, na katerega opozarjate, je posledica neenotne obravnave zgradb, ki je razvidna iz določil veljavnega slovenskega pravopisa (SP 2001). Ta je pri zapisu zloženk z imenovalniško medpono normiral tri pisne možnosti: v obrnjenem vrstnem redu jih lahko pišemo kot besedne zveze z desnim prilastkom (barve tempera), sicer pa skupaj ali narazen (temperabarve tudi tempera barve). Pri zloženkah s črkovno ali kratično prvo sestavino, ki jih navajate, pa dopustil le dve možnosti: TV-program (skupaj) in program TV (normativno priporočljivejši besedni red).

Prvi naslednji normativni (oz. normativno-informativni) priročnik, tj. Slovar novejšega besedja slovenskega jezika (2012), je prinesel odločitev, da se kljub odklonom od kodifikacije, ki so opaženi v rabi, vsaj v grobem ohranijo normativne usmeritve SP 2001, kar pomeni:

T. i. zloženke z imenovalniško medpono so »rešene« z možnostjo zapisa narazen in s kvalifikatorjem »v pridevniški rabi« (npr. fitnes center).
Pri zvezah »kratıca vezaj samostalnik« pa bi bilo normiranje zapisa brez vezaja bolj revolucionarno (tudi zato, ker SP 2001 v teh položajih ne dopušča dvojnic). Zato so ohranili zapis PR-služba, obrnjeni zapis tipa vitamin C pa so v slovarju priporočili le, če je uresničen v rabi. (Zato ne najdemo zapisa služba PR.)

(O problemu sta podrobno pisala tudi Alenka Gložančev in Boris Kern v monografiji s pravopisnimi razpravami Pravopisna stikanja (dostopni tudi prek Google Books).)

Da je bila ta odločitev odgovorna, lahko utemeljimo:

1. Površen poseg v dosedanjo kodifikacijo bi razmišljujočim uporabnikom povzročil težave pri razbiranju, katera od normativnih informacij je dovolj verodostojna: ali v pravopisu, ki velja za temeljni kodifikacijski priročnik, ali v SNB, ki ima vlogo informativno-normativnega priročnika.

2. V rabi je vsekakor realiziran večji delež zapisov narazen pri tipu fitnes center kot pri tipu C-vitamin. In če se pri prvem tipu slovaropisci odločili upoštevati prevladujoči vzorec v rabi, ki ga dopušča tudi aktualna kodifikacija, se za tako temeljno spremembo normativnega podatka brez konsenza javnosti, ki ga pooseblja Pravopisna komisija različnih strokovnjakov, niso mogli odločiti.

Detektirani problem bo vsekakor reševan v okviru novoustanovljene Pravopisne komisije pri SAZU. Do tedaj je smiselno upoštevati kodifikacijo, ki jo potrjuje SNB.

Ob tem naj opozorim le, da je treba biti pri razmišljanju o govornih uresničitvah zloženk s kratično sestavino pozoren na svojstveno naravo kratic. Te se namreč izgovarjajo črkovalno: poved delam z AD-pretvornikom izgovorimo kot [délam z ádé-pretvórnikom] oz. poved delam s pretvornikom AD kot [delam s pretvórnikom ádé]. Slovnične lastnosti kratic, kar se dobro pokaže v skladenjski rabi in kasneje, če te ob črkovalnem branju dobijo status besede (cede, teve, eses, dedeve), so seveda popolnoma drugačne kot njihova besedotvorna podstava. Zato res ne govorimo »pretvornik analogno-digitalni«, za kaj takega niti ni potrebe, saj ob polni skladenjski uresničitvi uporabimo značilno skladenjsko zgradbo »pridevnik samostalnik« -- analogno-digitalni pretvornik, če pa uporabljamo kratico, je tako, kot je napisano zgoraj, torej AD-pretvornik in pretvornik AD.

Helena Dobrovoljc (januar 2014)