Pisanje besede »šoah/šoa«




  • Vprašanje:

    V Primorskem dnevniku je potekala v rubriki »pisma uredništvu« neke vrste polemika okrog vprašanja šoah ali šoa? V prvem pismu je gospod FF, član judovske skupnosti v Trstu, ki ga je skupaj z družino prizadela šoa, skušal pojasniti, zakaj bi bilo po njegovem bolj primerno, da bi se v slovenščini namesto besede šoah uporabljala beseda šoa. 20. februarja sem se v to debato vključila še jaz osebno, ker mi je bila pred letom dni v enem izmed mojih znanstvenih člankov zavrnjena uporaba besede šoa. Naj dodam, da – podobno kot g. Fischer – tudi jaz osebno zagovarjam uporabo besede šoa in to prav tako v ženski obliki. Tako se jo piše ne le v hebrejščini, ampak tudi v francoščini, nemščini in italijanščini. Primorski dnevnik je v svojih »pripisih uredništva« tako predloge g. Fischerja kot tudi moje pritrdilne pripombe k uporabi besede šoah zavrnilo.

    Naj vam v ilustracijo navedem le pripis uredništva, ki ga najdete v današnjem Primorskem dnevniku:

    »Pripis uredništva: [...] Kar pa zadeva besedo šoah, je v modernem pisanem jeziku v Sloveniji uveljavljena že dolgo. Kot samostalnik moškega spola ni zapisana samo v Verbinčevem slovarju tujk, temveč je navedena tudi med novimi besedami v pisnem korpusu slovenščine, ki ga sestavlja Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša pri Znanstveno-raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti« (podčrtala ).

    Pogledala sem in ugotovila, da sta v pisnem korpusu navedeni kar dve besedi: to je beseda shoah (iz časopisnih odlomkov jasno izhaja, da napeljuje beseda na francoskega režiserja C. Lanzmanna oz. na njegov celovečerni dokumentarni film Shoah; nato še beseda šoah, v kateri pa so citirani le izvlečki iz časnika Delo. Ker se že dalj časa ukvarjam s to oz. zelo sorodno tematiko, vem, da obstajajo še druge oblike pisanja termina (npr. šo'ah) in da se v zadnjih nekaj mesecih polagoma uveljavlja tudi pojem ŠOA.

    »Šoa – spominjajmo se« – se denimo glasi naslov prispevka ob letošnjem dnevu spomina na »holokavst« v sobotni prilogi Večera z dne 24.1.2009:

    http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2009012405399872

    In tudi v drugih člankih Večera sem besedo šoa vsaj dva- ali trikrat zasledila.

    Prav 27. januarja letošnjega leta pa je RTV Slovenija na 1. programu prvič predvajala dokumentarni film z naslovom »Šoa. Teža molka«:

    http://www.rtvslo.si/odprtikop/dokumentarci/soa-teza-molka Gre za film, ki bo deležen še več ponovitev, tudi zunaj televizijske hiše.

    Hočem povedati, da stvari okrog pojma šoah ali šoa le niso tako enoznačne. Pa tudi o dozdevno »dolgi« uveljavljenosti besede šoah v »slovenskem modernem jeziku«, kot to sugerira Primorski dnevnik, bi se dalo verjetno marsikaj reči.

    M. J. P.


    Odgovor:

    Odgovarjam Vam na vprašanje o zapisu za hebrejske besede šoah oziroma poslovenjene šoa za 'holokavst'.

    Povzemam: V rabi in medijih se pojavljata, kakor ste ugotovili, dva načina zapisa. V Večeru in na Radioteleviziji Slovenija uporabljajo že podomačeno različico, Primorski dnevnik pa še ne, pri čemer skušajo tam podomačeni zapis šoa označiti kot neustrezen in se sklicujejo na »pisni korpus slovenščine, ki ga sestavlja Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti«.

    Občnoimenski samostalnik šoa je ženskega spola, je poslovenjen oziroma podomačen podobno kot hallelujahaleluja). Če se razgledate po spletu, lahko vidite, da tako piše tudi Judovska skupnost Slovenije. Ta je za nas relevantna zato, ker je v teh krogih beseda zagotovo bolj živa kot v drugih družbenih skupinah. Tako, kot predlagate Vi, pišejo tudi drugi Slovani, npr. Čehi.

    Besedilni korpus Nova beseda, na katerega se sklicujejo pri Primorskem dnevniku in v katerem so predvsem za slovarske potrebe zbrana raznovrstna besedila iz različnih časovnih obdobij, nima normativne vloge. Gre za prikaze različic jezikovne rabe, zato lahko v tej elektronski zbirki besedil najdemo ene in druge načine zapisa. Njihova pogostnost v premalo raznolikih besedilih pa ni dovolj visoka, da bi lahko na osnovi tega merila objektivno presojali o prevladujoči rabi.

    Normativno vlogo, kakršno pri Primorskem dnevniku pomotoma pripisujejo besedilnemu korpusu, ima lahko le slovar, ki nastane na osnovi take gradivske zbirke ob presoji jezikoslovca leksikografa. In v slovarjih, ki nastajajo in bodo nastajali na Inštitutu za slovenski jezik, pri občutljivi problematiki normiranja upoštevamo tako v korpusih izpričano besedilno rabo kot tudi druge dejavnike (izročilo, vzporedne primere, tuje jezike ipd.).

    Helena Dobrovoljc