Naglasna premena pri sklanjanju: »vzhòd – vzhóda« ali »vzhòd – vzhôda«?

Moderator

Vprašanje:

Zanima me, zakaj prihaja do premene iz strešice in krativca v ostrivec pri sklanjanju nekaterih samostalnikov (vzhòd-vzhóda, sprejèm-spréjema). Zdi se mi, da se pri vsakodnevni rabi marsikaterega od njih to opušča (Kako je šlo na nastôpu?), uporaba pa zveni bolj ko ne stilizirana (Kako je šlo na nastópu?)
Ali se morda obetajo kakšne spremembe v normiranju (zdi se mi, da sem pri nekaterih besedah že zapazil obe možnosti kot pravilni) ali se skuša ohraniti ozke vokale v sklonih?

Odgovor:

V slovenskem knjižnem jeziku se kratki naglašeni samoglasniki (označujemo jih s krativcem) praviloma pojavljajo le v zadnjem besednem zlogu (npr. bràt, kùp, mìš, čèp, otròk in tudi primera, ki ju navajate: vzhòd, sprejèm). Če zlog s kratkim naglašenim samoglasnikom pri pregibanju preide v nezadnji besedni zlog, pride do premene po trajanju – naglašeni zlog je v takšnem položaju torej praviloma dolg, kar označujemo z ostrivcem (npr. bráta, kúpa, míši).

V primerih s kratkima è in ò, ki sta sicer vedno le široka, lahko bodisi pride še do premene po kakovosti (oz. premene po trajanju) – (kratki) široki e oziroma o nadomesti (dolgi) ozki e oziroma o, kar prav tako označujemo z ostrivcem (npr. vzhóda, sprejéma) – bodisi samoglasnik kljub podaljšanju ohrani svojo prvotno širino, kar označujemo s strešico (npr. čêpa, otrôka).
Kakovost (torej ali je samoglasnik ozek ali širok) je odvisna od pregibnostno-naglasnega vzorca, v katerega se beseda uvršča, ter je posledica dejavnikov zgodovinskega razvoja jezika:

Primeri s širokim e oziroma o v nezadnjem besednem zlogu so bili prvotno (v osrednjeslovenskem jezikovnem prostoru približno do 15. stoletja) naglašeni en zlog proti koncu besede; takšno stanje je ohranjeno v najzahodnejših slovenskih narečjih, kjer še danes govorijo npr. čepà, otrokà.
Po drugi strani je v primerih z ozkim e oziroma o naglasno mesto prvotno in se ni spreminjalo.

Kot ugotavljate, pa lahko v nekaterih primerih prihaja do opuščanja premene po kakovosti in tako poleg vzhóda, sprejéma slišimo tudi vzhôda, sprejêma. S tem ni samo po sebi nič narobe. Razumljivo je, da jezik teži k poenostavitvi, opuščanju nebistvenih razlikovalnih značilnosti. K temu pojavu pomembno prispeva vpliv osnovnih oblik (vzhòd, sprejèm), iz katerih se široki izgovor samoglasnika širi v druge oblike. Pri normiranju seveda ne moremo mimo realne rabe jezika in moramo kodifikacijo previdno prilagajati, pri tem pa ne smemo zanemariti niti »starejših« niti »mlajših« oblik izgovora. Slovenski pravopis 2001 tako v nekaterih primerih že navaja obe obliki kot enakovredni, npr. hrèn hréna in hrêna, klepèt klepéta in klepêta, odklòp odklópa in odklôpa, zatòn zatóna in zatôna.

Janoš Ježovnik, Tanja Mirtič (december 2019)

_{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.}