»Babica« in »Dedek« kot lastni imeni

Moderator

Vprašanje:

Dovolite vprašanje o uporabi velike začetnice, prosim.
Jasno je, da se uporablja mala začetnica, ko pišemo dedek, babica, mamica, očka itd. Tu ne gre za lastno ime.

Ko pa otrok reče: Dedek, Babi, Nona, Mami, Oči,... gre za lastno ime. Otrok točno ve za katero osebo gre in je to edino ime, ki ga tej osebi pripisuje. Za otroka je to lastno ime.

Vprašanje: Ali je dovoljeno pisati dedek, babica, nona, mamica itd z veliko začetnico, če želimo poudariti, da gre za lastno ime?

Odgovor:

Vprašanje je zelo zanimivo, saj kaže na to, da se značaj lastnega imena in posledično zapis velike začetnice lahko pojavita le omejeno, v posebnih sporočevalnih okoliščinah.

Če za ponazoritev uporabim besedo dedek.

Beseda dedek ima več pomenov: pomeni lahko (1) starega očeta v razmerju do svojih vnukov (ime je dobil po svojem dedku; dedek in babica) ali (2) starega moškega, starostnika nasploh (Na Japonskem so tudi japonski dedki in babice vzeli lopate, samokolnice in odšli na pomoč); (3) prednika (prehrana naših dedkov in babic). Pogosto ga uporabljamo v besedni zvezi kot desni prilastek ob lastnem imenu: dedek Miha, dedek Mraz ... Gre za navadno občno besedo.

S perspektive majhnega otroka, ki jezik šele usvaja in z besedo dedek naziva le eno osebo, pa je beseda Dedek lastno ime, torej ime konkretno določene in nobene druge osebe.

Tako bi nazive Dedek, Babi, Nona, Mami, Oči, ki označujejo sorodstvena razmerja, v položajih, ko jih uporablja mlajša oseba, z njenega zornega kota lahko uvrstili med imena in jih pisali z veliko začetnico.
Vendar pa te besede ne izpolnjujejo vseh pogojev za uvrstitev med imena, zato govorimo, da je imenska funkcija vezana samo na pravkar opisano razmerje otroka do teh oseb.

V teoriji namreč govorimo o tem, da so imena pomensko izpraznjena, saj osebno oz. rojstno ime o osebi, ki jo poimenujemo, ne pove nič drugega kot le ime, npr. Miha. In obratno: tudi če se nekdo piše Čeh, ni prebivalec Češke.
Imena Dedek, Babi, Nona, Mami, Oči niso povsem brez pomena, saj so v lastna imena pretvorjena, poimenjena (oinimizirana) le v opisanih, izjemnih okoliščinah. Imensko funkcijo izgubijo že tedaj, če ob njih uporabimo »pravo« ime, npr. Miha, Janez (dedek Miha, dedek Pepe, babica Mica, ata Janez).
Značilno za lastna imena je namreč, da v zvezah z občnimi besedami nastopajo v vlogi skladenjskega jedra, tudi pri zemljepisnih in stvarnih imenih (otok Hvar, slap Savica, mesto Ljubljana, tovarna Titan, podjetje Gorenje).
V leposlovnih delih za otroke pri tovrstnih poimenovanjih iz družinskega žargona, ki so prerasla družinski krog, zasledimo, da jih nekateri avtorji pišejo z veliko začetnico: Bica, Omica, Baja in podobno.

Helena Dobrovoljc (maj 2020)