Slovenjenje literarnih junakov, superjunakov: »Mrlakenstein« in »Stotnik Amerika«

[Moderator]

Vprašanje:

Zanima me, kako je s slovenjenjem literarnih junakov, superjunakov ... Namreč je kar nekaj junakov, ki imajo poleg originala še slovensko verzijo imena, drugi pa ne, npr. Captain America – Stotnik Amerika, Black Widow – Črna vdova, Voldemort – Mrlakenstein ... Potem so tu tudi drugi pojmi, npr. Hogwarths – Bradavičarka in še bi lahko naštevala. Zanima me, na podlagi česa se slovenijo nekatera imena, druga pa ostanejo enaka originalu tudi v slovenskih tekstih. Je morda to odvisno od fonetike, pogostosti poimenovanj/uporabe imen ali česa popolnoma drugega?

Odgovor:

Zapisi imen, ki jih navajate, so odvisni od odločitev prevajalca, ki literarno ali katero koli drugo delo prevede v slovenščino. Prevajalec pri svojem delu prenaša pomen iz izvirnega v ciljni jezik, pri tem pa upošteva različne smernice in se odloča za različne pristope, upoštevati mora tako jezikovne kot tudi kulturne značilnosti obeh jezikov in v skladu z njimi oblikovati prevod. Več o značilnostih prevajanja si lahko preberete mdr. tudi v Učbeniku prevajanja Petra Newmarka.

Imena, tako prevedena kot tudi neprevedena, ki ste jih navedli, najdemo v različnih umetnostnih besedilih. Prevajanje umetnostnih besedil spada na področje literarnega oz. književnega prevajanja, pri katerem je pomembno, da bralec v ciljnem jeziku ni osiromašen za sporočila, ki jih prinaša umetnostno besedilo. Znotraj literarnega prevajanja najdemo številne podvrste, zato lastnosti prevajanja literarnih besedil ne moremo posplošiti na celotno skupino. Pri literarnem prevajanju ni ustaljenih pravil, kako ravnati z lastnimi imeni, odločitve so prepuščene prevajalcu, načeloma naj bi ga vodila misel, da lastnih imen ne prevajamo. A kaj hitro se pojavijo izjeme, te so še posebej značilne za dela, namenjena mlajšim bralcem, saj s prevajanjem ali prilagoditvijo imen literarno delo približamo mladim, njihovemu vedenju in izkušnjam.

Nekatera imena, ki se pojavljajo v delih, so sestavljena iz občnih sestavin, ki nosijo svoj pomen. Tovrstna imena so značilna predvsem za otroško in mladinsko literaturo. Pri teh se prevajalci po navadi odločijo za prevod, saj tako delo približajo bralcu v ciljnem jeziku. Imena lahko v izhodiščnem jeziku poudarjajo lastnost, ki jo ima literarna oseba. V francoskem izvirniku princesa, ki jo v slovenščini poznamo kot Trnuljčica, nima imena, v naslovu je poudarjeno njeno spanje, povezava z imenom Trnuljčica se pojavi pri bratih Grimm (Dornröschen), prav tako lastnost osebe poudarja ime Rdeča kapica (Rotkäppchen). Stotnik Amerika (v izvirniku Captain America) in Črna vdova (v izvirniku Black Widow) sta glavna junaka istoimenskih naslovov filmov. Prevajalec se je odločil, da v prevodu ne bo ohranil izhodiščnega imena, ampak ga bo − upoštevajoč občno sestavino imena − prevedel in približal slovenskemu bralcu. Tako je tudi z Bradavičarko. Bradavičarka je ime čarovniške šole, ki je v izvirniku poimenovana Hogwarts. Warthog v angleščini pomeni svinjo bradavičarko. Mrlakenstein (v izvirniku Voldemort) skriva v svojem imenu anagram imena Mark Neelstin, s katerim je prevajalec zamenjal ime Tom Marvolo Riddle. V izvirniku namreč s prestavitvijo črk tega imena dobimo I am Lord Voldemort. Prevajalec se je odločil, da bo ohranil anagram, a ga je prilagodil slovenskemu bralcu. Izzive in rešitve pri prevajanju Harryja Potterja je prevajalec Jakob Kenda objavil v zborniku The Translator as Writer.

Nekatera imena, kljub temu da so sestavljena iz občnih sestavin, ohranjajo svojo izvirno podobo in niso prevedena. Taki sta npr. imeni Batman in Superman. Nekatera tuja imena so v ciljnem jeziku le malo prilagojena, da so bralcu domača, poznana, npr. junak Charlie iz dela Roalda Dahla je v slovenskem prevodu romana Čarli, prijatelja Pike Nogavičke sta v slovenskem prevodu Tomaž in Anica, v izvirniku Tommy in Annika. Nekatera imena pa so v ciljnem jeziku zamenjana, npr. Janko in Metka namesto Hänsel in Gretel, Erazem namesto Rasmus (delo Astrid Lindgren Erazem in potepuh).

Kot vidite, so odločitve in pristopi različni, vsem pa je skupna želja, da bi bralcu (ali gledalcu, ko gre za filme) približali delo in mu omogočili doživetje bralne izkušnje, kot jo ima bralec v izvirnem jeziku.

Manca Černivec (junij 2020)