×

Razlaga pojma »jezikovni tarzanizem«




  • Vprašanje:

    Zanima me ali mi lahko pomagate pri pomenu besede tarzanizem?
    Pri članku Marka Zajca z naslovom Jezikovni tarzanizem, sem najprej poskušala najti informacije kaj pomeni beseda tarzanizem. Te besede še nisem nikoli slišala. Na spletu o tej besedi nisem zasledila podatkov. Po prebiranju članka pa menim, da gre za neko bistvo članka, kjer je prikazan pogled na slovenščino. Ponižujoč pogled na slovenščino v primerjavi z drugimi jugoslovanskimi jeziki, v sklopu jezikovnega razsodišča. Tarzanizem kot nek tarzan, ki živi v džungli, nekaj slabega, pa čeprav sploh ni slab, ga okolica ne sprejema, zavrača, sploh mu ne dajo možnosti.


    Odgovor:

    Odgovor na vprašanje, kaj pomeni izraz »jezikovni tarzanizem«, najdete v članku Marka Kosa https://ojs.inz.si/pnz/article/view/231/556, ki ga tudi sami navajate. Izraz je povzet po Mladininem komentatorju Darku Štrajnu in njegovem prispevku »Jezikovni tarzanizem« v Mladini leta 1982 (št. 3).

    Uredništvo ali vsaj del uredništva revije Mladina je bilo v obdobju osemdesetih let 20. stoletju kritično naravnano do stališč Jezikovnega razsodišča (člani JR so bili: Matjaž Kmecl, Janez Gradišnik, Janko Moder, Janez Sršen in Jože Toporišič). Jezikovno razsodišče je namreč odprlo javno razpravo o neupravičenem in vse pogostejšem nadomeščanju srbohrvaščine v slovenskem javnem življenju, zlasti v uradnih položajih. Že v samem začetku je bilo zasnovano kot odgovor na težnje po večji centralizaciji države (npr. »skupna jedra«).

    Darko Štrajn je v Mladini 1982 z izrazom »jezikovni tarzanizem« označil prizadevanja slovenskih intelektualnih krogov za »čisto« in »neomadeževano« slovenščino, v kateri ni prvin iz drugih, tedaj zlasti južnoslovanskih jezikov in ki bi bila primerljiva s Tarzanovo izborno angleščino, naučeno iz knjig, ne iz pogovornega jezika, v katerega so primešane prvine, ki ga odmikajo od zamišljene popolnosti. (Ne gre torej za poniževanje slovenščine, kot ste v svojem razmišljanju oz. vprašanju predpostavljali.)

    Povezavo s Tarzanom navaja in pojasnjuje že Marko Kos v članku, na katerega se sklicujete:

    Kaj ima s tem Tarzan? Edgar Rice Burroughs je Tarzana zasnoval kot divjaka, za katerega se izkaže, da je plemeniti lord Greystoke. Tarzan nima samo fizične moči, v posesti ima tudi jezik iz knjig, ki so ostale v koči, potem ko je opičja drhal ubila njegova starša. Tarzan je zapopadel jezik »v njegovi popolni gramatični čistosti«, brez kvarnih vplivov »ekonomskih situacij« in »razrednih nečistosti«. Ni nenavadno, da je Tarzanova izbranka Jane njegov obraz opisala kot »nenačet od razuzdanosti ali živalskih, nizkih strasti« – živalske strasti ne razsajajo v naravi, temveč v civilizaciji. In kvarijo gramatiko. [poud. HD]

    In Kos še nadaljuje z aluzijo na jezikovno situacijo v 80. letih ter Štrajnovo primerjavo:

    Po analogiji s Tarzanom se v obdobjih družbenoekonomske stagnacije pojavi potreba po utemeljitvi narodove obstojnosti »v sami njeni biti. Tako se slovenski tarzanizem pokaže kot iskanje nekakšnega izvirnega domačega jezika, pri čemer je jasno, da v različnih tekstih različnih obdobij nastopa kar lepo število različnih domačih jezikov.« Tako kot je Tarzan vladal opicam in pobijal leve in krokodile, tako naj se tudi slovenski govorec povrne k svojemu bistvu, na katerem temelji njegov jezik. In pobija sovražnike slovenske govorice.

    Kako bi ta pojav označilo sodobno jezikoslovje?

    Z današnje perspektive je tarzanizem, kakor ga opisuje Štrajn, ena od oblik purizma, saj izganja iz jezika vse, kar je tujerodno, ne glede na to, da imajo nezaželene prvine posebno funkcijo v besedilu ali da za opisani pojav oz. predmetnost nimamo drugega, s perspektive purizma »ustreznejšega« izrazja v jeziku. Taka miselnost v razmerju do leksike, izposojene iz južnoslovanskih jezikov, se je na Slovenskem izoblikovala že v obdobju predvojne Jugoslavije zaradi unitaristične srbske ideologije (ena država – en narod – en jezik), po drugi svetovni vojni, v obdobju socialistične državne federacije Jugoslavije, pa je pri nekaterih ljubiteljskih jezikoslovcih (zlasti Gradišniku) prerasla v odpor do slavizmov nasploh.

    Vendar izraza »tarzanizem« ne moremo uporabiti, ko govorimo o skrbi Jezikovnega razsodišča za primerno uporabo slovenščine v javnosti, saj Jezikovno sodišče ni izganjalo jezikovnih prvin, ki jih ima slovenščina izposojene iz slovanskih jezikov, temveč se je kot družbeno telo primarno osredinilo na rabo srbščine ali hrvaščine v javnih položajih v Sloveniji. Član Jezikovnega razodišča Matjaž Kmecl je v intervjuju za Dnevnik (11. aprila 2004) označil dejavnost takole:

    Sčasoma so se stvari začele politizirati, zlasti zaradi prodiranja srbohrvaščine v slovenski javni prostor. Tako so se občani pritoževali nad uradnicami na primer na pošti, ki niso hotele govoriti slovensko, srečevali pa smo se celo s tako banalnimi primeri, ko se je nekdo pritožil, da so ga na hišnem svetu ozmerjali v tujem jeziku. Vendar smo ta vprašanja nekako dajali na stran.

    Šlo je torej za slovenščino v javni rabi, resda s skrbjo za jezikovno kulturo, a ne za tarzanizem.

    Helena Dobrovoljc (junij 2020)



Navajanje
Avtor odgovora, letnica: Naslov teme. Jezikovna svetovalnica, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/, dostop XX. YY. 2017.

Licenčni pogoji
Vsebina svetovalnice je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 4.0 CC BY NC-ND, ki ob navajanju in priznavanju avtorstva dopušča reproduciranje in distribuiranje, ne dovoljuje pa dajanja v najem, priobčevanja v javnosti za komercialni namen in nobene predelave.