Moška imena na -a: sklanjanje in tvorba pridevnika

[Moderator]

Vprašanje:

Zanima me, zakaj je moška imena dovoljeno sklanjati po moški in ženski sklanjatvi (npr: Miha, Mihe ali Miha, Mihi ali Mihu ...), ni pa pravilno Mihin, ampak le Mihov. Ali je morda pravilno oboje?

Odgovor:

Sistem knjižnega jezika dopušča sklanjanje samostalnikov moškega spola, ki se končajo na -a, po dveh sklanjatvah:

• po prvi moški (tip korak, koraka, koraku, korak, pri koraku, s korakom),
• po drugi moški (tip sluga), ki je enaka prvi ženski (tip lipa), torej: sluga, sluge, slugi, slugo, pri slugi, s slugo).

Če je ime moškega spola na -a, ga sklanjamo torej na oba načina:
Miha, rod. Miha/Mihe, daj. Mihu/Mihi, tož. Miha/Miho, pri Mihu/Mihi, z Mihom/Miho.

Lahko bi rekli, da je druga moška sklanjatev redundantna, saj je enaka ženski, a vendarle imajo ti samostalniki kar nekaj posebnosti, saj se v dvojini in množini pogosto pojavljajo odkloni od začrtane sklanjatve. Na primer:

• priimki (Zgaga, Janša, Kundera ...) se pogosteje sklanjajo po drugi moški sklanjatvi;
• imeni Jaka in Aljoša sklanjamo bodisi po prvi bodisi po drugi moški sklanjatvi, vendar pa ugotavljamo, da se v orodniku ednine pogosteje uporablja oblika iz moške sklanjatve (z Jakom, z Aljošem) (gl. ugotovitve Karmen Plesničar Oblikoslovno pregibanje in razvrščanje samostalnikov II. moške sklanjatve v slovenskem jezikoslovju);
• nekateri samostalniki moškega spola na -a se sklanjajo le po moški sklanjatvi: kuža, očka.

Tak sistem se je oblikoval v jeziku, tj. ni bil vsiljen s kakim pravilom, slovničarji ga le opisujejo.

Pri tvorbi svojilnega pridevnika se upošteva pravilo, da se za moško osebo tvori svojilni pridevnik z obrazilom -ov (Miha – Mihov) oz. -ev, če je preglašeno (Aljoša, m – Aljošev), obrazilo -in uporabljamo le za samostalnike ženskega spola (Petra – Petrin; Aljoša, ž – Aljošin).

Helena Dobrovoljc (junij 2020)