Kaj, ka, kva – kuga?

[Moderator]

Vprašanje:

Razlaga v etimološkem slovarju za besedo kaj je na del mojega vprašanja glede vseh teh različnih oblik iste vprašalnice že odgovorila, še vedno pa se mi poraja vprašanje, od kod pogovorni vprašalnici kva in kuga. Je res kaj na tem, da so kva k nam prinesli Francozi (quoi?), ali se je tisti v vrinil v besedo kot del naravnega razvoja jezika? In kuga, ki skorajda nima nobene podobnosti z ostalimi oblikami?

Odgovor:

Verjetno ste odgovor na svoje vprašanje iskali v Slovenskem etimološkem slovarju, katerega avtor je Marko Snoj in je dostopen na portalu Fran.
Tam zasledimo podatek, da je kogá neskl. zaim. v pomenu 'kaj' zabeležen od 19. stoletja naprej. To ni nič drugega kot rodilnik ednine od kdo. V narečjih/govorih, ki poznajo prednaglasno ukanje, se nenaglašeni o spremeni v u. Podobno kot puvej namesto povej, duma namesto doma. Kot piše Marko Snoj, ni rodilnik v imenovalniški vlogi nič posebnega (https://fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4287661/koga?FilteredDictionaryIds=193&View=1&Query=kdo). Med drugim navaja primere slovaško čo in poljsko slovaško co "kaj", ki je nastal iz *česo "česa". Podobno v pogovorni ruščini čavó "kaj", ki je nastal prav tako iz rodilnika *čego.
(Sam poznam rodilnik v imenovalniški vlogi iz slovaščine, kjer je v nekaterih narečjih chleba namesto chleb; dobrý chleba namesto dobrý chleb 'dober kruh'.)

Kva pa ni nič drugega kot naslednja stopnja redukcije od kuga. V slovenščini sicer ni pravilo, da bi g prehajal v v, kot je to pri pridevnikih v rodilniku ednine v ruščini. V tem primeru pa se to zgodi. In ko izpade še u, iz kuga dobimo kva.

Metod Čepar (september 2020)