Različnost pridevnikov »polhograjski« in »slovenjgraški«

Moderator

Vprašanje:

Pridevnika sta izpeljana iz krajev Polhov Gradec in Slovenj Gradec. Oba kraja se končata z besedo Gradec. Zakaj se ta dva sestavna dela v pridevnikih razlikujeta (-grajski, -graški)?

Odgovor:

Vprašanj, ki jih poraja obravnava pripone -ski v fonetično-razvojnem in normativnem smislu, je veliko, na konkretno vprašanje pa je mogoče odgovoriti takole.

Pridevniška pripona -ski slovanskega izvora iz *-ьskъi̯ь ima v slovenščini varianto -ški kot posledico mehčanja samoglasnikov mehkonebniškega tipa zaradi slovanskega sprednjega polglasnika *-ь-, sovpada mehčanih soglasnikov s č ž š in soglasniških poenostavitev na morfemskem šivu:

gradc- + -ski > gradč-ski > gratč-ski /-ttš-s-/ > *graški***
mož- + -ski > mož-ski > moš-ski > *moški***

Ta le fonetično nova pripona je postajala vedno bolj dominantna nad fonetično prvotnejšo -ski, zato jo imamo danes tudi v primerih, ko je v priznanih fonetično-razvojnih procesih ne bi pričakovali, kot je razvidno npr. iz pridevnika nebeški iz nebo nebesa, ki je prevladal nad starejšo varianto nebeski, danes pa je možno celo slišati neknjižno litrški za knjižno litrski.

Tvorba pridevnikov na -ski iz osnov na zveneči zobnik -d je na morfemskem šivu -d-sk-> -t-sk dala dve različni uresničitvi. Na eni strani je prišlo do popolne absorbcije zobniškega konzonanta in pridevnik je izglasen na -ski, na drugi pa se pred pripono -ski pojavlja j, ki ga je Ramovš 1924 povezoval s prehodnim, tj. z drugotno vnesenim j kot v narečnem ojster ob knjižnem oster, čeprav ta razlaga ni edina možna, kot je pred njim nakazal Škrabec 1901. Zato imamo na eni strani pridevnik gospóski iz gospọ̑d/gospóda, na drugi pa grájski iz grȃd. Izglasje -jski imajo sicer tudi pridevniki iz samostalnikov na samoglasnik, a tu -j- pripada osnovi: bife bifej-a → bifej-ski, tabu tabuj-a → tabuj-ski. Izjeme, kot je npr. ljudski, so izglasje -d-ski ohranile pod pritiskom svoje besedne družine.

Podobno stanje kot v občnoimenskem gradivu lahko opazujemo tudi pri lastnoimenskem. Pripona -ški je nad -ski in tudi -jski prevladala v primeru kobariški iz Kobarid, šentviški iz Šentvid, barški iz Bardo 'del Gorenjega Mersina v občini Podbonesec’. Pripona oziroma izglasje -jski je dobro potrjeno v čedajski ob Čedad (varianta čedadski je povsem umetna in ne temelji na ljudski rabi), blejski ob Bled (starejše tudi bleski, medtem ko varianta bleški ni zanesljiva, ker je pesnikova enkratnica, kot je ugotavljal Ramovš, n. d.), starojski ob Starod itd.

Skladno s tem bi pričakovali, da bi se pridevnik na -ski iz Polhov Gradec glasil *polhograški. Knjižno pridevniško varianto polhograjski, ki po navedenih vzorcih kaže, kot da bi bila tvorjena iz krajevnega imena *Polhov Grad, posredno potrjuje tudi lokalna varianta pridevnika pograjski in prebivalskega imena na -ec Pograjec (Slovenska krajevna imena, 1985). Zgodovinski, delno ponemčeni zapisi od 13. stoletja dalje potrjujejo, da se je druga sestavina imena vseskozi glasila le Gradec, znaki polhograjski, pograjski, Pograjec, ki kažejo na imensko varianto *Polhov Grad, pa so posredni. Neposrednih jezikovnih argumentov, ki bi dopuščali zanesljiv odgovor na vprašanje, zakaj pridevnik polhograjski ob Polhov Gradec, torej ni mogoče podati.

Metka Furlan (september 2020)