Velika ali mala začetnica pri pisanju bolezni

Moderator

Vprašanje:

Pri pisanju bolezni z veliko začetnico me moti predvsem to, da jo s tem nekako povzdignejo, ji podelijo večjo moč, jo napravijo »bolj stvarno«, dejansko ustvarijo neke vrste »entiteto« ...

Odgovor:

Poimenovanja bolezni se v slovenščini pišejo tako kot prazniki (božič) in jedi (dunajski zrezek), torej z malo začetnico: gripa, angina, pljučnica in podobno.

V vseh naštetih kategorijah pa se pojavljajo tudi poimenovanja, ki so sestavljena iz izlastnoimenskega pridevnika na -ov/-ev ali -in in jedra zveze, ki jih pišemo v prvi sestavini z veliko začetnico – taka je npr. Parkinsonova bolezen, med prazniki npr. Prešernov dan in kot poimenovanje jedi Karađorđev zrezek.

Pri praznikih in jedeh je takih poimenovanj malo, a število bolezni, sindromov in drugih obolenj, imenovanih po njihovih odkriteljih, se hitro množi, zato v rabi najdemo vedno več zvez, katerih izhodišče je lastno ime ali več lastnih imen: Kawasakijev sindrom, Sjögrenov sindrom, Creutzfeld-Jakobova bolezen in podobno. Zdravniki oz. medicinska stroka uporabljajo dosledno veliko začetnico, naši slovarji pa kažejo omahovanje:

SSKJ v svoji prvi izdaji leta 1970 uslovarja zapise z veliko začetnico npr. Bangova bolezen,
kasneje Slovenski pravopis 2001 uvede dvojnični zapis, da bi zadostil slovnični normi, ki kaže na vrstni pomen prvotno svojilnega pridevnika: alzheimerjeva tudi Alzheimerjeva bolezen;
že druga izdaja SSKJ (2014) pa je zaporedje dvojnic obrnila in dala prednost z veliko začetnico pisanim pridevnikom: Alzheimerjeva bolezen in alzheimerjeva bolezen.

Omenimo še žargonsko in pogovorno rabo: z malo začetnico se piše pisno podomačeni samostalnik alchajmer ali nepodomačeno zapisan Alzheimer v pomenu 'Alzheimerjeva bolezen', npr. v povedi alchajmerja ima.

Pri pripravi novih pravopisnih pravil smo natančno preučili tudi možnost ukinitve dvojične norme, a smo se po pregledu odločitev v medicinski stroki, ki dosledno piše veliko začetnico, tudi zaradi lažjega prepoznavanja posameznih različic bolezni odločili, da bomo skušali uskladiti pravopisne oziroma slovnične ter terminološke odločitve. Zato se za samó malo začetnico v teh primerih odločamo le tedaj, ko je izlastnoimenski pridevnik tako podomačen, da se izgubi identifikacijska vez z imenom v podstavi, npr. če bi Sjögrenov sindrom pisali šjegrenov sindrom, za kar pa pri pisanju strokovnih besedil ni nobene osnove.

Teorija knjižnega jezika nas zavezuje pri normativnih odločitvah upoštevati prevladujočo normo, še zlasti, če je ta tako brezizjemno uresničena v strokovnih krogih, kot je pisanje imen bolezni v omenjenih zvezah.

Opozorim naj še na pomen velike začetnice v slovenskih besedilih.

Res je nekdaj veljalo, da se pišejo z veliko začetnico (poleg osebnih, zemljepisnih in stvarnih lastnih imen ter pridevnikov iz njih) tudi vse tiste entitete, ki jim pripisujemo poseben pomen. Tako so naši pisci po 2. svetovni vojni pisali z veliko začetnico tudi Oktober, če je bila mišljena 'oktobrska revolucija', z malo pa tudi čisto prava »imena«, če ta niso bila v skladu s prevladujočo ideologijo (gestapo, abwehr). Čeprav se taka ideološka ali socialna začetnica danes vrača v rabo (npr. ob vikanju ...), pa je povezava med veliko začetnico in povzdigovanjem poimenovanega stvar preteklosti ali zelo ozkih krogov.

Helena Dobrovoljc, Peter Weiss (oktober 2020)

_{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.}