×

Jezikovna politika in prevzete besede




  • Vprašanje:

    Med uporabniki oz. govorci slovenskega jezika, vseh ravni izobrazbe, se čuti nezadovoljstvo okoli načina bogatenja besedišča maternega jezika zaradi pretiranega in prehitrega, v pogovornem jeziku celo sprotnega slovenjenja besed iz angleškega jezika.

    Preveliko število tujk in izposojenk iz angleškega jezika, ki se ga zazna tudi v vseh slovenskih slovarjih, močno občutijo predvsem dijaki srednjih šol, ko prestopijo na visokošolski študij. Tam jih zasujejo z množico tujk, za katere niso nikoli prej slišali. To vsaj študentom prvih letnikov zelo otežuje razumevanje in pomnjenje učne snovi, kar se nenazadnje pozna tudi na slabšem učnem uspehu. Spomnim se, da sem, med študijem v daljni preteklosti, dostikrat vzel angleško-slovenski slovar, iskal koren kake tujke, da sem prišel do slovenskega prevoda nekega pojma.

    Enako ljudje, predvsem z nižjo in srednjo izobrazbo, ne razumejo oz. napol razumejo marsikaj o čemer razpravljajo politiki v parlamentu, javnih občilih, gospodarstvu i.p.d.

    Ker sem na spletu našel, najmanj štiri, javne izjave priznanih strokovnjakov za slovenski jezik in etnologijo, ki zgovorno obravnavajo omenjeno vsebino, vam jih navajam tu spodaj.

    Zanima me vaša opredelitev in ocena teh izjav.

    1. Ali je to posledica: Jezikovne politike Slovenije, jezikovne stroke ali česa drugega?
    2. Ali je prizadevanje raznih borcev za ohranitev slovensko-slovanske preteklosti in kulture smiselno in pravilno ali pa je zgrešeno?

    Povezave do videoposnetkov:

    1. Dr. Marko Snoj in Slavko Bobovnik o slovenščini v javni rabi na RTV SLO. (glejte od 4:50 minute naprej) https://www.facebook.com/watch/?ref=saved&v=1853986687986690
    2. Pesnik in prevajalec Tone Pavček leta 2009 v http://dk.fdv.uni-lj.si/db/pdfs/tip20096_Pavcek.pdf
    3. profesorica slovenskega jezika Berta Golob https://www.youtube.com/watch?v=oSs0R1DJTlA
    4. Dr. Duša Krnel Umek (glejte od 11. minute videa naprej), https://www.youtube.com/watch?v=zlqrbmNHz4A


    Odgovor:

    Vse, kar ste napisali o besedah, prevzetih iz tujih jezikov, potrjuje tudi naše redno pregledovanje jezikovne rabe. Najbolje bo, da svoje stališče predstavimo ob posameznih zgledih, ki so nam vsem pred očmi.

    Najbrž se kar vsi strinjamo s tem, da je danes običajnemu govorcu slovenščine bližja beseda dejavnik kot faktor, vendar ni bilo od nekdaj tako. Ko je v sedemdesetih letih 20. stoletja nastajal SSKJ, je gradivo pokazalo, da raba domače tvorjenke dejavnik narašča, vendar pa je bila za nezaznamovano knjižno rabo pogostejša in zato takrat še primernejša prevzeta beseda faktor, ki je v slovarskem geslu za dejavnik navedena kot t. i. nadrejeni sinonim (na koncu razlage za podpičjem). Večja »bližnjost« domačega izraza tako ni enako samoumevna v vseh obdobjih.
    Precej prepričani smo lahko tudi, da je izraz domišljija slovensko govorečemu otroku bolj poveden kot imaginacija.
    Pri usvajanju strokovnih izrazov (npr. sopomenka proti sinonim) pa mora tudi otrok najprej dojeti koncept, ki ga beseda označuje, šele nato mu lahko slovenska tvorjenka zaradi svoje povedne sestavinskosti postane bolj razumljiva oziroma bližja kot prevzeti termin.
    Po drugi strani se v parih domače – tuje razvijejo tudi pomenske specializacije, zaradi katerih besedi, ki bi ju še pred nekaj desetletji lahko pojmovali kot izvirnik in prevod, danes nista več pomensko prekrivni: ekonomija – gospodarstvo.

    Kot raziskovalke in raziskovalci sodobne in pretekle slovenščine se zavedamo, da je pogled jezikoslovca posameznika na prevzete jezikovne prvine lahko odvisen od raziskovalnih nalog, ob katerih se s tem pojavom seznanja. Raba prevzetih besed in besednih zvez v slovenščini je po eni strani odraz poimenovalnih potreb ob novih pojavnostih in pojmih, za katere (še) nis(m)o našli oz. pravočasno tvorili ustreznega prevoda oziroma slovenske ustreznice. Pa naj gre za področje znanosti, gospodarstvo, šolstvo, javno upravo, sodstvo ali medije. Po drugi strani je stik z drugimi jeziki slovenščino skozi njeno zgodovino tudi sopomensko bogatil in jo oplajal. A tudi če v slovenščini imamo ob prevzeti besedi njeno domačo ustreznico, se kdaj zgodi, da je govorci ne uporabljajo ali je vsaj ne uporabljajo v tolikšni meri, da bi postala prevladujoča jezikovna izbira. Tako je npr. v Slovenskem pravopisu 2001 ob žargonskem izrazu aircondition zapisana slovenska knjižna sopomenka klimatizator. V resnici danes tudi besede aircondition ne uporabljamo. Pojavila in prijela se je klimatska naprava in (pogovorno) klima ... Podobno je slovar Slovenskega pravopisa za besedo feribot predlagal trajekt – in feribot je utonil v pozabo.

    Našteti primeri pričajo, da je težko najti razlog za vdiranje prevzetih prvin le v enem od dejavnikov. Tudi zato je treba javnost ozaveščati o možnosti jezikovnih izbir na vseh ravneh: v slovarskih opisih besedišča, pri šolskem poučevanju slovenščine, pri prevajanju tako knjižnih kot neknjižnih besedil in drugod. Zavedamo se namreč, da se ljudje redkeje učijo jezika iz slovarjev kot z zgledom v vsakdanjem življenju. Znanje uradne, formalne, pa tudi manj formalne knjižne slovenščine je veščina, ki je ne usvojimo ob rojstvu, razvijamo jo s socializacijo in ob stikih z »govorečim« svetom.

    Omenimo še strokovna okolja, v katerih je gostota prevzetih besed večja, npr. v akademski komunikaciji. Pričakovano je, da se razlika v diskurzu – v srednjih šolah (zlasti seveda v gimnazijah), kjer se podaja splošnejše znanje, uporablja manj strokovno izrazje oz. je delež terminologije v primerjavi s splošnejšo leksiko manjši. Višje in visoko šolstvu v nasprotju z srednjimi šolami posreduje (bolj) specializirano znanje, zato je jezik strokovnejši, termini pa pogostejši. Terminologija se od splošne leksike razlikuje tudi po deležu prevzetih besed (zlasti v novejših strokah, kjer je razvoj področja hitrejši od razvoja ustrezne slovenske terminologije).

    Podobno velja za parlamentarni diskurz: tudi ta ima svoje značilnosti, po katerih se razlikuje od splošnega jezika. Visok delež prevzetih besed je izraz intelektualizacije (ali pa vsaj želje po zbujanju takega vtisa), kar se od politikov pravzaprav pričakuje – da bodo znali z jezikom operirati na neki višji ravni.

    Ob intelektualizaciji jezikoslovci pogosto omenjajo tudi pojav elitizma, ob katerem posamezniki zaradi izkazovanja svoje večvrednosti svoj jezik množijo s tujkami, prestižnimi latinskimi izrazi, pogosto prevzete besede po tuje tudi izgovarjajo. Pojav obravnava npr. Andrej Skubic v teoriji sociolektov (delo Obrazi jezika, 2005), ob tem se sklicuje tudi na jezikoslovce, ki so o pojavu že pisali, npr. Toporišič je pojav imenoval jezikovni »snobizem«, Breda Pogorelec pa »precioznost«, a ne v duhu večje natančnosti, kot bi sklepali danes v prostem prevodu iz angleščine, temveč v SSKJ-jevski interpretaciji kot »nenaravnost« in »izumetničenost«.

    Ob vseh naštetih opažanjih pa omenimo tudi vlogo jezikovne politike, ki naj bi spodbujala skrbno in smiselno jezikovno rabo, bodrila in spodbujala. Jezikovna politika je v naši državi precej nemočna, pogosto tudi nedomišljena in finančno podhranjena. In predvsem zastopnica ne ravno dobičkonosnih vrednot. Zato so prizadevanja različnih »borcev za ohranitev slovenske besede in kulture« smiselna v tolikšni meri, kolikor so usmerjena k realnim naslovnikom: politikom, ki bi morali zagotoviti sredstva za raziskave jezika, pedagogom, ki naj bi vzgajali in slovenščino poučevali s perspektive praktične pismenosti, vsem jezikovnim uporabnikom, ki vplivajo na jezikovne rabe in prakse uporabnikov slovenskega jezika ter vsem jezikovnim uporabnikom, ki se še niso seznanili z jezikovnimi orodji, ki so na voljo za pomoč v različnih jezikovnih situacijah, hkrati pa pri svojih jezikovnih zagatah pozabljajo tudi na vrsto priročnikov, s katerimi lahko razvozlajo marsikatero zadrego.

    Odzivi, ki so namenjeni zgolj kritiziranju jezikovnih izbir posameznih uporabnikov in njihovih praks, ne spodbujajo sprememb in ne vodijo k oblikovanju ustreznih vrednot. Veliko naredimo že z lastno rabo in zgledom, premišljenimi izbirami in iskanjem uporabnih rešitev. Dejstvo pač je, da smo uporabniki slovenskega jezika ves čas v stiku z drugimi jeziki in da prek interakcij vstopajo v slovenski prostor in jezik novi, morda celo zgolj posameznemu uporabniku neznani pojavi in pojavnosti – a temelj za iskanje rešitev je predvsem dobro poznavanje in znanje tako jezika, iz katerega prevzemamo, kot tudi jezika, v katerega prevzemamo. Sicer pa se vsi učimo vse življenje.

    Helena Dobrovoljc, Tina Lengar Verovnik, Urška Vranjek Ošlak, Nataša Gliha Komac, Peter Weiss (november 2020)



Navajanje
Avtor odgovora, letnica: Naslov teme. Jezikovna svetovalnica, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/, dostop XX. YY. 2017.

Licenčni pogoji
Vsebina svetovalnice je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 4.0 CC BY NC-ND, ki ob navajanju in priznavanju avtorstva dopušča reproduciranje in distribuiranje, ne dovoljuje pa dajanja v najem, priobčevanja v javnosti za komercialni namen in nobene predelave.