Kako lahko nedvoumno določimo vrsto besed (samostalnik, pridevnik itd.) v stavku?

Moderator

Vprašanje:

Ali lahko enoznačno in nedvoumno določimo vrsto besed (samostalnik, pridevnik itd.) v stavku in posledično dokažemo, da ima nek stavek le en, točno določen pomen?

Odgovor na to vprašanje je namreč bistvenega pomena za celoten pravni sistem ali katerokoli pogodbo. Namreč, če ne moremo enoznačno in nedvoumno določiti in dokazati pomenov vseh besed in celotnega stavka, glede na njegovo strukturo, potem uporabljamo fiktiven, subjektiven jezik, pri čemer vsi samo domnevamo, da se razumemo in da smo se o nečem sporazumeli. Dejansko stanje zakona, pogodbe, dogovora pa ni določen, ker temelji na dvoumnem, fiktivnem jeziku.

Odgovor:

Vrsto besed oz. besedne vrste seveda lahko določimo v stavku. J. Toporišič v svoji slovnici (2004: 255) piše, da so »[b]esedne vrste pojmi za množice besed z enakimi skladenjskimi vlogami in drugimi lastnostmi (npr. tvorjenost, slovnične kategorije, konverznost ipd.)«, te lastnosti pa morajo biti razločevalne. Podrobno si lahko o tem preberete v Slovenski slovnici na straneh 255–468.
Določanje besednih vrst pa ni bistveno za določanje pomena stavka, saj je prepoznavanje pomena stavka povezano tudi s prepoznavanjem pomena posamezne besede. Z drugimi besedami: čeprav imata dva stavka povsem enako besednovrstno sestavo, ni nujno enak tudi njun pomen. Poglejmo si primer stavka s povsem enostavno besednovrstno strukturo, npr. pridevnik + samostalnik + glagol: Zamišljen oče kolesari proti Bogata starka šiva. Pomen je različen, kot torej lahko vidite, pomen ni odvisen od strukture besednih vrst v stavku, čeprav smo jih natančno določili.
Res je, da imajo nekatere besede več pomenov, njihov pomen prepoznamo šele iz sobesedila in zunajjezikovnih okoliščin, res je tudi, da pri sporazumevanju ne moremo vedeti, ali je naslovnik naše sporočilo razumel, kot smo želeli, še več, včasih si celo želimo, da je naše sporočilo dvoumno. Za pravni sistem pa je pomembno, da je sporočilo jasno in nedvoumno, enopomensko. Pravniška besedila želijo to doseči z rabo enopomenskih izrazov, z natančno opredelitvijo vseh pojmov, z rabo ustrezne terminologije ipd.
Ni odveč povedati, da imajo pomembno vlogo tudi ločila. Morda ste že slišali za tisti primer, ki je obtoženega stal glave, ker vejica ni stala na pravem mestu. Ubiti, ne pomilostiti proti Ubiti ne, pomilostiti – v obeh primerih imamo povsem enako strukturo, uporabljene so iste besedne vrste, uporabljene so celo iste besede, a ključna za razpoznavanje pomena je vejica. V prvem stavku je ukaz, da obtoženega ubijejo, v drugem, da ga pomilostijo.
To pa ne pomeni, da uporabljamo jezik, ki bi bil fiktiven ali subjektiven, saj bi potemtakem lahko sklepali, da moramo tudi predmet določiti na podlagi njegove sestave, sicer pa je ta predmet fiktiven (če rečemo, da je predmet lesen, še ne izvemo, ali je ta predmet miza, morda stol ali pa kaj tretjega).

Manca Černivec (november 2020)

_{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.}