Pika ob koncu navedka, če je v oklepaju še dodano ime avtorja

Moderator

Vprašanje:

Ali v spodnjih primerih navedkov pišemo piko za zaklepajem ali pred narekovajem zgoraj? Imena avtorjev v oklepaju so sicer izpisana. Ali morda obstaja kakšna druga rešitev?
Zgledovala sem se po primeru v SP, str. 49/445: -- 5. dodatke pišočega v citiranem besedilu: Kritik pravi dobesedno: »Glavno je, da ima kaj povedati; besede, oblike bodo sledile same« (podčrtal K. Š.). --

-- »Gojmir Anton Kos je v slovensko umetnost vnesel profesionalno zavest o slikarstvu, ki se kot praksa prične in konča z umetniškim delom in natančno opredelitvijo tiste funkcije, ki jo to delo ima v prostoru in času, v katerem nastaja« (J. M.). Za slikarja, ki se je šolal ...
-- ... ter »po razpadu skupine leta 1971 kot edina v Ljubljani nadaljevala tradicijo konceptualizma, kar se je v njunih delih ohranilo tudi po prehodu k videu« (M. C.).
-- »Ko se je v sedemdesetih v Sloveniji zgodila prekinitev političnega na področju filma, smo političnost na novo ustvarili v osemdesetih letih na področju umetniškega videa« (M. G.).
-- ... pri čemer nazorno pokaže, »da gre pri umetnostni reprezentaciji za fizični in mentalni prostor, ki ju ni nikoli moč popolnoma razdvojiti« (I. Š.).

Odgovor:

Navedeni izseki iz besedil so različni.

V prvem in tretjem primeru je navedeno besedilo skladenjsko povsem samostojno, zato lahko (še zlasti, če bo navedek v besedilu tudi grafično umaknjen) končno piko postavimo pred končni narekovaj, navedbo avtorja citata pa postavimo za obe ločili (ponazorjeno v 3). Pika pred končnim narekovajem je možna zgolj in samo, kadar se vir nanaša na celotni citirani del. V takih primerih narekovaje pogosto izpustimo, saj je tak citat navadno zaznamovan z drugačnim ali manjšim tiskom ali umikom celotnega besedila v desno.

(3) »Ko se je v sedemdesetih v Sloveniji zgodila prekinitev političnega na področju filma, smo političnost na novo ustvarili v osemdesetih letih na področju umetniškega videa.« (M. G.)

Vendar to ni edini način, saj piko lahko postavimo tudi za navedbo avtorja, kar je uveljavljeno tedaj, ko se navedek nahaja v daljšem sklopu besedila, zato s piko ločimo navedeno poved od nadaljnjega besedila:

(1) »Gojmir Anton Kos je v slovensko umetnost vnesel profesionalno zavest o slikarstvu, ki se kot praksa prične in konča z umetniškim delom in natančno opredelitvijo tiste funkcije, ki jo to delo ima v prostoru in času, v katerem nastaja« (J. M.). Za slikarja, ki se je šolal ...

Tako kot v tem primeru bi ravnali tudi pri primeru 3, če bi v oklepaju npr. ne imeli imena in priimka, temveč zgolj podatek o strani, na kateri se citat nahaja:

(3) »Ko se je v sedemdesetih v Sloveniji zgodila prekinitev političnega na področju filma, smo političnost na novo ustvarili v osemdesetih letih na področju umetniškega videa.« (str. 5)

Kadar je navedek skladenjsko odvisen in je le del velike povedi (2, 4), je v oklepaju navedeni avtor navedka takoj za njim, pika pa tam, kjer se konča poved:

(2) ... ter »po razpadu skupine leta 1971 kot edina v Ljubljani nadaljevala tradicijo konceptualizma, kar se je v njunih delih ohranilo tudi po prehodu k videu« (M. C.).
(4) ... pri čemer nazorno pokaže, »da gre pri umetnostni reprezentaciji za fizični in mentalni prostor, ki ju ni nikoli moč popolnoma razdvojiti« (I. Š.).

Helena Dobrovoljc, Tina Lengar Verovnik, Peter Weiss (januar 2021)