×

Pogovorni jezik učiteljev v šolah




  • Vprašanje:

    Šolanje na daljavo zaradi prisotnosti koronavirusa, nam staršem, končno razkriva pravo stanje "negovanja" slovenskega jezika v slovenskih šolah.
    Tu ne mislim na pravopis, temveč na pogovorni jezik učiteljev.
    Prvič v življenju smo starši, doma, priče, da nekateri učitelji, ne prenašajo znanja na naše otroke v knjižni slovenščini. Uporabljajo anglicizme, germanizme, sleng, izposojenke iz tujih jezikov ... To vsekakor ne velja za vse učitelje, v vseh šolah, toda sam sem dnevno priča temu pri svojih otrocih, tako v osnovni, srednji kot visoki šoli, zato sklepam, da je to le vrh ledene gore.
    Prvič lahko tudi razumemo, kje se začne izkrivljati pogovorna slovenščina. Šolske ustanove, ki jim slepo zaupamo, da negujejo knjižno slovenščino, so doslej vedno delovale le za zaprtimi vrati učilnic.
    V podporo svojim opažanjem prilagam spletni naslov članka https://www.dnevnik.si/1042732127 , v katerem ravnatelj mag. Macuh pravi: "Institucija ima veliko neposrednega dela na različnih področjih in enostavno verjame in zaupa v pedagoške delavce, da izvajajo učne procese v knjižnem zbornem oziroma splošno pogovornem jeziku. Ampak, ali je res tako?"
    Če je ravnatelj g. Bojan Macuh, še pred koronavirusom, zapisal dvom o tem, potem danes lahko vidimo in slišimo, da ni tako.
    Mislim, da je zgoraj omenjena ugotovitev pomembna tudi za boljšo vključitev otrok raznih priseljencev v našo kulturno krajino.
    Če vse to spremenim v vprašanje, verjetno moram vprašati, kdo, kdaj, kaj mora storiti, da bo pouk stekel v jeziku, kot to narekuje zakon?


    Odgovor:

    Izpostavili ste vedno aktualno vprašanje rabe govorjenega knjižnega jezika v javnih in tudi manj javnih govornih položajih. Medtem ko je že pisani jezik v sodobni slovenščini pogosto težavno zajeti v opis, je pri govorjenem jeziku še toliko težje. Število slovensko govorečih se povečuje, s tem pa se povečuje tudi jezikovna raznolikost, kar jezikoslovci opažamo zlasti pri razumevanju kolektivnih jezikovnih navad.

    Pri govorjenem knjižnem jeziku tradicionalno (po opisu zvrsti v Slovenskem pravopisu 2001) ločimo tako dve zvrsti, in sicer:
    (1) knjižno zborno zvrst
    (2) knjižno pogovorno zvrst


    (1) Govorjeni knjižni zborni jezik je uporabljen predvsem tedaj, ko uradno javno ustno nastopamo, npr. pri branju ali bralnem poustvarjanju zapisanega besedila (predavanja, recitiranje …). Pogosto nastopajoči oziroma govorec naslovnika sploh ne vidi, saj je ta fizično oddaljen zaradi medija ali gre za množičnega naslovnika.

    (2) Knjižna pogovorna zvrst je v Slovenskem pravopisu 2001 (člen 1048) opredeljena kot zvrst, za katero je značilno:

    »… tvorjenje besedila v navzočnosti naslovnika, npr. predavanja in konference v manjšem krogu, intervjuji in okrogle mize na radiu in televiziji, uradovanje s strankami, seje, sestanki, lahko tudi zasebni pogovori, uporablja pa se tudi v nekaterih vrstah dramatike in filma«.

    Pri poučevanju je učitelj v različnih položajih in jezik, ki ga pri tem uporablja, prilagaja formalnosti položaja in zahtevnosti besedila:

    • pri branju uporablja knjižni zborni jezik;
    • pri razlagi najverjetneje knjižni pogovorni jezik;
    • pri motivacijskem pogovoru z učenci ali pogovoru o učni snovi uporablja knjižni ali regionalni pogovorni jezik;
    • pri individualnih pogovorih in razlagah se učitelj prilagaja konkretnemu učencu, pogovor je pogosto manj formalen, vključuje tiste prvine, ki so učencu domače oz. blizu.

    Šolsko podajanje snovi naj bi zadostilo kriterijem pogovornega jezika, ki je v območju knjižnosti, pri tem pa naj bi bil učitelj zmožen preceniti »razdaljo« med lastnim govorom in govorom učencev. Raba zgolj zbornega knjižnega jezika bi zagotovo ustvarila nepotrebno distanco in učitelja postavila v vlogo nedosegljive avtoritete – glede jezika in snovi, zbornost je v spontanem govoru tudi težko dosegljiva in deluje tuje ali izumetničeno.

    Kakšne značilnosti ima knjižni pogovorni jezik oziroma do katere mere se pri tem govoru odločamo za drugačne oblike kot pri branem knjižnem jeziku? O tem nas veljavna pravopisna pravila iz leta 2001 bolj obveščajo kot zavezujejo, in sicer si lahko opis knjižnega pogovornega jezika preberete v členih 1049–54:
    Kratek povzetek:

    Glasovne značilnosti so predvsem posledica samoglasniškega upada:

    • t. i. kratki nedoločnik (delat, kosit, dvignit, peč);
    • množinska oblika deležnika na -l: smo délal, prosíl, smo mérli; v težjih soglasniških sklopih pa smo nêsli, dvígnili;
    • posamezni primeri, npr. je bla, blo, smo bli; prosim [ə];
    • izgovor nenaglašenega deležniškega -el [əu̯], -il, -el (e iz jata) samo kot -u: reku, peku; nosu; vedu, vidu;
    • izgovor prislova sem [səm] s polglasnikom;
    • izgovor polglasnika ali e, kadar sta kratka, v primerih kot videt, vedet, tega in v težjih soglasniških sklopih (npr. gladkega);
    • samo rahlo upadli (reducirani) kratki naglašeni a pred soglasnikoma: pràv, žàl in kàj, zdàj; končàj, končàt, bràt; kàdar, kàkšen;
    • nekateri prislovi tipa gor, dol (za pomen 'gori', 'doli');
    • izgovor l namesto lj, kadar bi moral stati pred samoglasnikom in hkrati za soglasnikom: kluč, grable, zaljublen (namesto zbornih ključ, grablje, zaljubljen).

    Naglas
    Tu so opazne zlasti

    • vse naglasne značilnosti kratkega nedoločnika: nôsit, pêljat, króžit, písat, krênit;morít/morìt, sedét/sedèt, dát/dàt, pobrát/pobràt, pást/pàst, góst/gòst, trést/trèst, pèč/pêč,nèst/nêst, grèt/grét; govorít/govorìt;
    • nepremični naglasni tip namesto mešanega pri samostalnikih tipa gôra gôre;
    • nepremični naglasni tip pri nekaterih pridevnikih in zaimkih, npr. tèmen tèmnega proti temnegà; tá téga proti tegà.

    Oblike
    Značilne so zlasti oblike jejo, vejo (prim. § 891) in oblike, ki so posledica glasovnih posebnosti (prim. § 1049), npr. izgovor [réku] namesto [rékəu̯].

    Pravopisna opredelitev knjižnega pogovornega jezika izvira sicer iz 70. in 80. let in bi jo bilo treba posodobiti, saj je tudi v knjižnem jeziku prišlo do sprememb. Tu omenimo zlasti neupoštevanje regionalne pripadnosti govorca, saj so zgoraj opisane lastnosti značilne za osrednjeslovenske govorce. Kljub temu pa opis kaže na precejšnjo sproščenost, ki si jo govorec tudi v položajih, ko pričakujemo knjižnost, lahko privošči.

    Kaj pa leksika in jezikovna kultura?
    Največji izziv tako za govorca kot tudi za leksikografe, ki leksikografski jezikovni opis posodabljamo, pa je izbira leksike in presoja, kako je posamezen leksem razumljen v položajih, ko se pričakuje raba knjižnega jezika. Glede izbire leksike je vsak govorec prepuščen presoji konkretnega položaja: v strokovnih krogih je razumljiva pogosta uporaba terminov, pri šolskem pouku pa gre za poljudno strokovna besedila, zato je terminov manj, več pa je opisovanja pojavov, pri katerem je odločilna učiteljeva presoja zmožnosti učencev. Ta bi morala vključevati tudi védenje, da se učenec knjižnega jezika in jezikovne kulture nauči najpogosteje v obdobju šolanja oziroma s socializacijo. To znanje vključuje tudi izbiro ustreznega jezikovnega koda: učenec naj bi se v šoli naučil, kako govori z učiteljem, s sošolci, s sokrajanom, z neznanimi ljudmi …, poleg tega naj dobi tudi informacijo o ustreznosti njegove izbire jezikovnih sredstev, o drugih razpoložljivih jezikovnih možnostih, o učinkih, ki jih s smiselno izbiro jezikovnih prvin lahko dosegamo … Tudi učitelj najverjetneje ne uporablja slenga, ko učencem razlaga učno snov, tega tudi učenci ne pričakujejo.

    Učitelj usmerja posredno z zgledom in neposredno z navodili ob učenju jezika. Sodobno znanje jezika in jezikovne kulture vključuje tudi védenje, katera jezikovna sredstva ima na voljo in katera izbira ustreza sporazumevalnemu položaju. S te perspektive je učitelj, ne glede na to, kateri predmet poučuje, eden prvih (poleg staršev), ki učencu ponuja neke vrste jezikovni servis, saj mu ponuja povratno informacijo o jezikovnih sredstvih. Zato je pomembno, da se s temi izbirami kontinuirano seznanjajo pedagogi tudi sami. Tudi knjižni jezik se spreminja.

    Jezikoslovci že dolgo opozarjamo na to, da bi moral biti proces seznanjanja z lastnostmi knjižnega jezika izpeljan tudi na višjih stopnjah izobraževanja, pri nekaterih poklicih pa tudi v obdobju opravljanja poklicne dejavnosti. Opozarjamo tudi na potrebo po sistematičnem opismenjevanju, ki mora ob samostojnih izdelkih na vseh stopnjah šolanja ponujati povratne informacije glede jezikovnih izbir. Zavedamo se namreč, da se knjižne slovenščine naučimo in da moramo to znanje obnavljati.

    Sicer pa rabo jezika v šolah in izobraževalnih organizacijah nasploh zakonsko določa
    Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) v členih 3 in 92, kjer je povedano, da vsak pedagoški delavec izkaže svoje znanje knjižnega jezika pri strokovnem izpitu:

    člen 3 (učni jezik)
    Vzgojno in vzgojno-izobraževalno delo v vrtcih oziroma šolah poteka v slovenskem jeziku.
    člen 92 (zaposleni)
    [...] Znanje slovenskega knjižnega jezika se preverja pri strokovnem izpitu. Pri učiteljih, ki niso diplomirali na slovenskih univerzah, se znanje slovenskega knjižnega jezika preverja ob prvi namestitvi.

    Za konec morda še to:
    Čeprav se strinjamo v tem, da je knjižni jezik za javno nastopanje v slovenščini najbolj zaželena in tudi najbolj nevtralna jezikovna zvrst, naj vendarle opozorim tudi na to, da šolanje v času epidemije koronavirusa ni lahka naloga ne za učitelje ne za učence. Zato je enostranska presoja stanja v šolah v teh izrednih razmerah lahko varljiva in za marsikoga krivična, predvsem pa je ne gre posploševati.

    Helena Dobrovoljc (januar 2021)


    Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.



Navajanje
Avtor odgovora, letnica: Naslov teme. Jezikovna svetovalnica, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/, dostop XX. YY. 2017.

Licenčni pogoji
Vsebina svetovalnice je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 4.0 CC BY NC-ND, ki ob navajanju in priznavanju avtorstva dopušča reproduciranje in distribuiranje, ne dovoljuje pa dajanja v najem, priobčevanja v javnosti za komercialni namen in nobene predelave.