Citiranje Svetega pisma in dvojna pisna norma

Moderator

Vprašanje:

Zanima me, zakaj je pri citiranju Svetega pisma med vrsticami v pomenu 'od do' stični vezaj in ne pomišljaj (npr. Jn 3,16-17 in ne Jn 3,16–17). V navodilih Teološke fakultete UL se stični pomišljaj navaja samo pri citiranju več poglavij (npr. Jn 3–6 v pomenu tretje do šesto poglavje Evangelija po Janezu).

Odgovor:

Citiranje Svetega pisma je zaradi razčlenjene zgradbe precej svojevrstno. Danes se zdi povsem samoumevno, da je vsaka knjiga Svetega pisma razdeljena na poglavja in vrstice. Razdelitev na poglavja, ki predstavlja izhodišče za današnjo členjenost poglavja, se je pojavila šele v 13. stoletju, temelje za številčenje vrstic pa je postavil francoski tiskar v 16. stoletju. Ko vemo, kako brati navedke, je iskanje po Svetem pismu povsem enostavno.
Sestavljeni so iz navedbe

knjige (poznati moramo tudi krajšave svetopisemskih knjig),
poglavja in verzov.

Primer Jn 3,16 pomeni 16. vrstico v poglavju 3 Evangelija po Janezu.

Navajanje teh treh elementov v tem vrstnem redu je skupno različnim standardom navajanja Svetega pisma, ki jih najdemo po svetu, pri rabi ločil in presledkov med temi elementi pa je enotnosti bistveno manj.

Pravilno ugotavljate, da je v navodilih Teološke fakultete stični vezaj namesto predlogov od … do uporabljen za navajanje med vrsticami, kar ni v skladu s pravopisnimi pravili, saj pravopis za ta položaj predvideva rabo pomišljaja. Če pogledamo še druge elemente navedka, vidimo, da gre pri rabi pike, ki označuje ločene vrstice v poglavju (npr. Jn 3,2.5.16 pomeni 2., 5. in 16. vrstico v poglavju 3 Evangelija po Janezu), za posebno rabo pike. Posebna raba ločil v različnih strokovnih standardih tudi sicer ni nekaj, kar bi bilo neobičajno ali vezano le na teološko stroko. Posebne rabe najdemo tudi v bibliografskih zapisih, v sodni praksi, v registru podjetij, v številčnih uradovalnih obrazcih ipd.

Zanima vas, zakaj je do tega prišlo. Gre za odločitev slovenske teološke stroke, osnovno vodilo pri odločitvi pa je bila želja po poenotenju načina navajanja, ki je bil v preteklosti (in je tudi še sedaj) precej neenoten, pri tem jih je najbrž vodila tudi grafična nazornost, ki jo prinašata krajša in daljša črtica oz. vezaj in pomišljaj (ko pogledamo navedek, takoj vemo, kdaj gre za navajanje vrstic, saj je med njimi zapisana krajša črtica oz. vezaj, kdaj pa za navajanje poglavij, saj je med njimi zapisana daljša črtica oz. pomišljaj).

Standard so poenotili leta 2010 z izidom prve knjige Jeruzalemske izdaje Svetega pisma. V uvodu prve knjige so podana tudi navodila za navajanje. Od tedaj je to standard, ki velja v stroki (ta standard najdemo npr. v revijah Bogoslovni vestnik in Edinost in dialog). Če pogledamo v starejše izdaje Bogoslovnega vestnika, vidimo, da je bilo navajanje neenotno celo v posamezni številki (npr. vezaj se je uporabljal tako med navedbo vrstic kot tudi med navedbo poglavij; med navedbo vrstic je enkrat uporabljen vezaj, drugič pomišljaj; neenotna je bila raba presledka med posameznimi enotami navedka).

Manca Černivec (februar 2021)

_{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.}