Imena molitev




  • Vprašanje:

    Kako je pravilno pisati imena molitev? Torej kot očenaš in zdravamarija (kot predlaga zadnji pravopis) ali bi šlo tudi Očenaš/Oče naš in Zdravamarija/Zdrava Marija? Kaj pa druge molitve, npr. Sveti angel, Tebe ljubim Stvarnik moj, Angel Gospodov, Rožni venec?


    Odgovor:

    Pri molitvah ter liturgičnih in veroučnih obrazcih poimenujemo tip besedila, kot recimo v primerih ustava ali katekizem: z veliko začetnico pišemo le naslov tega besedila, sicer pa se spreminja ali krši ustava, ne Ustava, in kdo zna na pamet katekizem, medtem ko se knjižne objave katekizemskih besedil pišejo z veliko začetnico (npr. Trubarjev Katekizem iz leta 1550).

    Molitvenih in podobnih obrazcev s poimenovanjem, ki je kdaj precej poljuden in obrušen približek dejanskega besedila, je prav malo:

    • očenaš = očenaš, tudi očenašek, se začne z Oče naš, ki si v nebesih ...;
    • zdravamarija = avemarija = češčenamarija z začetkom Zdrava Marija, milosti polna ...

    Druga poimenovanja so:

    • apostolska vera,
    • Gospod, usmili se (to se piše z veliko, vendar iz drugih razlogov),
    • himna = hvalnica,
    • hvalospev,
    • kesanje,
    • libera,
    • litanije,
    • prefacija,
    • rožni venec 'molitev iz zdravamarij, očenašev in razmišljanja [...]' (SSKJ),
    • sveti angel,
    • vera ...

    Lastnoimenskosti se poimenovanja teh besedil izmikajo tudi zato, ker se nekatera pogosto uporabljajo v množini, čeprav gre le za ponovitve istega besedila (torej zmoliti pet očenašev 'petkrat zmoliti očenaš'). Tako – z malo začetnico – se pišejo poimenovanja molitev tudi pri starejših slovenskih piscih. Zagotovo pa se z veliko začetnico piše naslov ustrezne molitve ali njej podobne in zato tako imenovane glasbene izvedbe, npr. Očenaš (pri Iztoku Mlakarju) ali Zdravamarija (prim. http://sl.wikipedia.org/wiki/Molitev).

    Peter Weiss (april 2014)