×

Krmarjenje

    Jezikovna svetovalnica

    • Registracija
    • Prijava
    • Iskanje
    • Novo vprašanje
    • Domov
    • Kategorije
    • Oznake
    • Nedavno
    • Priljubljeno

    O nedoločniku in namenilniku v slovenščini

    nedoločnik
    oblikoslovje glagolske oblike nedoločnik namenilnik izvor besede
    1
    1
    409
    Nalagam več objav
    • Od starejšega do novejšega
    • Od novejšega do starejšega
    • Največ glasov
    Odgovori
    • Odgovori s temo
    Prijavi se za odgovor
    Ta tema je bila izbrisana. Vidijo jo lahko le uporabniki s pravicami upravljanja.
    • Moderator
      Moderator Zadnje urejanje: Moderator


      Vprašanje:

      Zanima zakaj knjižna slovenščina ločuje nedoločnik in namenilnik, ko pa ju večina slovenskih in pa tudi hrvaških obmorskih narečij ne? Ga pri nas sploh pozna katero narečje in kako je bilo z njim v preteklosti? So ga naši predniki izgovarjali ali ne?


      Odgovor:

      Formalno razlikovanje med nedoločnikom na -ti/-či < praslovansko *-ti/-t’i in namenilnikom na -t < praslovansko *-tъ < praindoevropsko *-tu-m, kot ga imamo v knjižni slovenščini, se potrjuje v Brižinskih spomenikih (prideš sodit živim in mrtvim), v 16. stoletju (Trubar 1550: gremo leč), enako formalno razlikovanje pa je ohranjeno tudi v vseh tistih slovenskih narečjih, v katerih se izglasni -i nedoločnikov ni reduciral in so se t. i. dolgi nedoločniki ohranili, npr. staroprekmursko ino on ga je poslao svinje past; pojdmo ga iskat.

      V narečjih s t. i. kratkim nedoločnikom (v odnosu do knjižnega jezika označen s terminom pogovorni nedoločnik) pa se je razlikovanje ohranilo le v tistih, ki so ohranila tonemski naglas (npr. podjunsko narečje spȁt ‘spati’ < psl. *sъpȁti : spȏ̹t ‘spat’ < *sъpȃtъ). V narečjih, kot so nekatera primorska (npr. istrska), kjer so se tonemske opozicije izgubile, se je jezikovni občutek o namenilniku izgubil in ga v njih tudi ni več mogoče prepoznati oziroma sta nedoločnik in namenilnik sovpadla.

      Ohranjanje namenilnika kot samostojne neosebne glagolske oblike knjižnega jezika torej temelji na zgodovinskih in narečnih virih slovenščine, četudi kot samostojna glagolska kategorija v vseh narečjih ni več prepoznaven.
      Namenilniki na -t so kot praslovanske neosebne glagolske oblike na *-tъ ohranjeni tudi v nekaterih drugih slovanskih jezikih. Izvorno so tožilniki ednine starih glagolnikov na *-tu-, ki jih kot supin pozna latinščina, kot nedoločnik pa stara indijščina. Slovenski namenilniki na -č (npr. leč) ob nedoločnikih na -či (npr. leči) nimajo te stare pripone in so nastali po analogiji iz razmerij spati : spat → leči : x = leč. Če bi se pri glagolu leči ležem ohranjala stara namenilnikova tvorba, bi se v slovenščini glasila *let. Namenilniki tipa leč, peč, vleč itd. torej kažejo, da se je zbliževanje med tema dvema neosebnima glagolskima oblikama začelo razmeroma zgodaj.

      O naglasu namenilnika je pisal Jože Toporišič v reviji Jezik in slovstvo 4/3, 1958, 81–83.

      Metka Furlan (marec 2021)

      1 odgovor Zadnji odgovor Odgovori Citiraj
      • Prva objava
        Zadnja objava
      Navajanje
      Avtor odgovora, letnica: Naslov teme. Jezikovna svetovalnica, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/, dostop XX. YY. 2017.

      Licenčni pogoji
      Vsebina svetovalnice je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 4.0 CC BY NC-ND, ki ob navajanju in priznavanju avtorstva dopušča reproduciranje in distribuiranje, ne dovoljuje pa dajanja v najem, priobčevanja v javnosti za komercialni namen in nobene predelave.

      © ISJFR ZRC SAZU

      • O svetovalnici
      • Fran.si