Izvor besede »cota«

[Moderator]

Vprašanje:

Zanima me, od kod izvira beseda cota (mn. »cote«) kot poimenovanje za oblačila.

Odgovor:

Pomen ‘oblačila’ se je v množini samostalnika ženskega spola cọ́te razvil iz pomena ‘cunja’, ki ga potrjuje njegova edninska oblika cọ́ta ‘cunja’. Samostalnik je bil izposojen iz nemškega Zotte (Pleteršnik; Striedter-Temps 1963), ki v koroški nemščini pomeni ‘cunja’, v sodobni knjižni nemščini pa pretežno ‘resica/resa’. Ker je pomen ‘resica/resa’, tj. ‘nekaj visečega, resastega’ te nemške besede prvoten, pomen ‘cunja’ pa sekundaren, s cọ́ta označen kos tkanine ni vsak kos blaga, ampak le tak, za katerega so značilne rese/franže, iz česar sledi, da je cota že obrabljen, resast kos blaga. Čeprav je samostalnik cọ́ta kot narečen predstavljen tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika in s primerom oblečen v umazane cote nakazuje pomenski razvoj ‘cote/cunje’ → ‘oblačila’, slabšalna konotiranost pomena te besede ni izpostavljena. Besedna zveza biti oblečen v cote torej (vsaj prvotno) ni ubesedovala, da je nekdo oblečen v lepo, novo, kvalitetno ipd. oblačilo, ampak ravno nasprotno.

Podoben pomenski razvoj ‘cote/cunje’ → slabšalno ‘oblačila’ je bil v Slovarju slovenskega knjižnega jezika prepoznan in predstavljen pri množinski obliki besede cúnja: »raztrgana, ponošena obleka: v takih cunjah hodi okrog«.

Naj še izpostavim, da je bila beseda Zotte v slovenščino izposojena tudi v pomenu ‘resa’, saj slovensko cọ́ta pomeni tudi ‘okrasna nit ali pramen iz niti na robu kakega tekstilnega izdelka, resa’: ruta z dolgimi cotami, kot lahko preberemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika.

Metka Furlan (maj 2021)