Ukrajinska in beloruska imena: uporabiti ruski zapis ali ne?

Moderator

Vprašanje:

Iz zgodovinskih razlogov so v slovenščini uveljavljene in predpisane ruske različice številnih ukrajinskih in beloruskih imen (na primer Lvov, Vitebsk namesto Lviv, Vicebsk). Kateri pa je primeren zapis imen, ki nimajo uveljavljene slovenske oblike – ali slediti zgledu in jih porusiti (Ivano-Frankovsk, Kristina Timanovska) ali upoštevati izvirni jezik (Ivano-Frankivsk, Kriscina Cimanovska)?

Odgovor:

Slovenski pravopis zagovarja načelo, da imena mest uporabljamo kot (1) endonime (imena v v izvirniku, npr. New York, Göttingen), razen če imamo za to mesto že uveljavljen (2) slovenski eksonim (= slovensko ime za tujo zemljepisno danost).

Med slovenskimi eksonimi so tudi imena, ki označujejo zemljepisne danosti s področja današnje Ukrajine: Kijev, Lvov, Zaporožje ... (gre za 44 imen):

Bela Tisa
Čerkasi
Černigov
Černobil
Črna Tisa
Črnovice
Dneprodzeržinsk
Dneprodzeržinsko zajezitveno jezero
Dnepropetrovsk
Doneck
Doneški bazen
Harkov
Jablonski prelaz
Južni Bug
Kačji otok
Kahovsko zajezitveno jezero
Kanivsko zajezitveno jezero
Kerč
Kijev
Kijevsko zajezitveno jezero
kosa Arabatska Strelka
Kremenčuško zajezitveno jezero
Krim
Krimsko gorovje
Krivi Rog
Lugansk
Lvov
Makejevka
Mukačevo
Podolsko višavje
Pričrnomorsko nižavje
Pridneprsko nižavje
Pridneprsko višavje
Pripjat
Pripjatsko barje
Rovno
rt Sarič
Rutenija
Sevastopol
Simferopol
Srednjerusko višavje
Ukrajina
Užgorod
Užokski prelaz
Vinica
Volinija
Zakarpatje
Zaporožje
Žitomir

Enako velja za imena s področja današnje Belorusije:

Belorusko višavje
Berezina
Bjaloveški gozd
Dneper
Gomel >> Gomelj
Grodno
jezero Narač
Minško višavje >> Minsko višavje
Mogilev >> Mogiljov
Nemen
Oginskijev prekop >> prekop Oginskega
Ošmjansko višavje
Podlesje
Polesje
prekop Dneper‒Bug
Smolenško višavje >> Smolensko višavje
Vitebsk

Ob navedenih eksonimih Silvo Torkar opozarja na troje (ustreznejše oblike so zapisane ob seznamu):

Nekatera beloruska imena so napačno podomačena: Gomel bi morali podomačiti kot Gomelj, Mogilev kot Mogiljov, Oginskijev prekop kot prekop Oginskega (prim. Komenskega ulica in ne Komenskijeva ulica), Minško in Smolenško višavje pa kot Minsko višavje in Smolensko višavje.
Posamostaljena slovanska pridevniška imena s pripono -sk oz. -ski namreč ne tvorijo pridevniških oblik na -ški, pač pa ohranjajo oblike na -ski, zato je pridevnik od Gdansk (poljsko mesto) gdanski in ne gdanški, od slovenskih krajevnih imen Jezersko jezerski, od Vransko vranski, od Mlinsko mlinski, od Sarsko sarski, od Kranjska kranjski, od Poljska poljski ... O tem piše že slovnica štirih avtorjev 1964 (s. 60): »Imena, ki so že sama narejena s pripono -ski, imajo pridevnik na -ski ...«
Ukrajinska krajevna imena na -pilj (-піль), npr. Ternopilj, jih v slovenščini obravnavamo enako kot ukrajinska imena na -polj (Sevastopolj, Simferopolj), ker se je glas i pojavil le v imenovalniku, v vseh stranskih sklonih pa se ohranja etimološki o (enako kot v imenih Lvov, Harkov).

Vsa druga imena so endonimi, zato jih uporabljamo v obliki, ki ustreza sodobni ukrajinščini oziroma beloruščini, npr. Ivano-Frankivsk, Ivano-Frankivsk, Kriscina Cimanovska, Svjatlana Cihanovska ipd.

Omenimo še, da kljub temu, da je ukrajinska vlada leta 2010 sprejela novo transliteracijsko tabelo, prilagojeno predvsem angleško govorečim (npr. Bila Tserkva), v slovenščini odločamo za glasovno prilagoditev (oz. transkripcijo) cirilice slovensko govorečim (Bila Cerkva). Enako ravnamo pri vseh jezikih, zapisanih v ciriličnih pisavah (npr. bolgarščina, ruščina).
(O tem podrobneje tudi Silvo Torkar v predgovoru k Ukrajinsko-slovenskemu slovarju Vladmirja Dumke iz leta 2018.)

Nabor eksonimov, iz katerega sta oba zgornja seznama imen, ki so ga v geografski stroki sestavili na osnovi izpisov iz slovenskih atlasov, ni nespremenljiv, temveč je treba njihovo uresničevanje oz. status stalno preverjati. Zgodi se, da v določenem obdobju uveljavljene eksonime v drugem obdobju zamenjamo z endonimom. Primer takega imena je npr. København, dansko ime danskega mesta. Prvi pravopis (1899) je od nemškega imena Kopenhagen usmerjal k slovanskemu Kodanj, potem smo do 1962 živeli s Kopenhagnom, od 2001 pa s Köbenhavnom. Danes najpogosteje uporabljamo København. Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen tako preverbo načrtuje že v kratkem.

Helena Dobrovoljc, Silvo Torkar (november 2021)

^{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Celoviti servis za uporabnike slovenskega knjižnega jezika: Fran, Franček in Jezikovna svetovalnica, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.}