Polglasnik in knjižni jezik

Moderator

Vprašanje:

Pojasnilo k temu sporočilu: iščem odgovor na vprašanje: kaj je pravilna slovenščina (polglasniki, akcent in tudi uporaba metafor/hiperbola).

Na strani ISJFR sem malo brskal ali bi kje našel odgovor na vprašanje o pravilni izgovorjavi določenih slovenskih besed.

Polglasniki in akcent
Slovenski dialekti so mi zelo všeč, ampak vprašanje je: kaj pa sploh je pravilna izgovorjava, ki mislim, da bi jo morali uporabljati tudi na javni TV. Prihajam iz MB in iz mojih osnovnošolskih časov imam v spominu eno samo besedo na katero so nas opozarjali, nas popravljali in to je beseda: pes. Tako kot se piše, se na Štajerskem še zmeraj pogosto tudi izgovarja, včasih že kar namerno! Ne torej ps (žal, znaka za polglasnik nimam). Pred kratkim sem v mestnem parku naletel na skupino otrok, katerim je vzgojiteljica ravno nekaj razlagala in izgovorila besedo dež. In se takoj popravila: dž. Nisem se mogel zadržati in sem se oglasil: »Otroci (tudi ta beseda lahko da se v določenem sklonu pogosto napačno izgovarja: otroki), dež je pravilno!*« Vzgojiteljica me je podučila, da gre za polglasnik.

Predvsem pri »vremenskih izrazih« vremenarji v glavnem uporabljajo polglasnike, tako, da se mi zdi, kot, da govorijo angleško: dž, mgla, tema, In tu je še poudarek na zaključek: dober primer je tudi beseda, ki smo jo pogosto slišali v času dopustov: ČAKANJE (na mejnih prehodih).
Mogoče se v vsem motim in imam le alergijo na prestolnico, zato se mi zdi, da na javni TV govorijo »ljubljanščino« in ne slovenščino, mogoče se je slovenščina v letih, potem ko sem končal s svojim šolanjem (slovenščino so nas učili itak le v OŠ!) zelo spremenila ali so nas tudi napačno učili? Nimam pojma.

Pretiravanje (hiperbula), metafore: tu so torej še pretiravanja, ki jih najpogosteje uporabljajo športni novinarji. Pa ne vem kako bi ta njihov govor sploh bilo pravilno imenovati, ker se mi zdi velikokrat prav absurdno (celo v smislu: zelena zelenica, npr.). Trenutno se niti ne spomnim posameznih primerov, ker sem se tega pisanja lotil čisto spontano. Pa tudi program hitro zamenjam, ko se začne tisto drenje in čudno govorjenje. Naš profesor slovenščine na 2. gimnaziji v MB je rekel: »Stavek mora biti kratek, jasen in razumljiv« (se mi zdi, kolikor se še spomnim). Sicer s temi mojimi sigurno ne bi bil zadovoljen.

Glede dialektov še naslednje: sem kar dober v nemščini, kjer obstaja seveda tudi veliko dialektov, od bavarskega do severnonemškega ali v Avstriji, od štajerskega pa do dunajskega ... Ampak na javni TV pa uporabljajo: hoch Deutsch.

Odgovor:

Podobno kot na nemški javni televiziji uporabljajo standardno nemščino (hoch Deutsch, kot pišete), velja, da se zlasti v javnih govornih položajih uporablja knjižna slovenščina.
Ta ne temelji na vsakdanjem govoru mesta Ljubljane – če bi, bi nemara imeli polglasnike tudi v besedah, kot so bràt, mìš ali kùp – niti ne temelji na govoru katere druge pokrajine. V veliki meri se je, poenostavljeno rečeno, skozi čas oblikovala kot dogovorna različica na podlagi več narečnih oziroma nadnarečnih govorov, resda predvsem, a ne izključno osrednjeslovenskih. Knjižna slovenščina je danes v tem smislu od narečij ločen jezikovni sistem, ki biva in se tudi razvija, spreminja v skladu z lastnimi smernicami. Najpogosteje jo slišimo na javnem radiu ali javni televiziji, priučimo pa se je v procesu šolanja.

Izgovor [e] na mestu knjižnega polglasnika (npr. [pes]) se najpogosteje pojavlja v severnih in vzhodnih narečjih: na vzhodnem robu koroških narečij (kjer sicer govorijo tudi [pas]) ter v štajerski in panonski narečni skupini (poleg [pjes] ipd.). Tak izgovor je tako regionalno, marsikdaj tudi lokalno zaznamovan. Pretežni del govorcev slovenščine uporablja [ə], npr. [pəs] (ponekod pa tudi [a], torej [pas], npr. v delu primorske narečne skupine, ali tudi [o], torej [pos], denimo v cerkljanskem ali poljanskem narečju). Drži, da je tudi [pes] ustrezno, kadar uporabljamo narečje ali regionalno mestno govorico; v položajih, v katerih se pričakuje uporaba knjižnega jezika, pa je ustrezneje uporabiti [pəs].
Podobno velja za razlike v mestu naglasa. V tem pogledu je knjižni jezik nekoliko bolj prilagodljiv, saj je tudi pestrost uresničitev večja. V knjižnem jeziku so tako mogoče t. i. naglasne dvojnice, npr. [mə̀gla] in [məglà], [tə̀ma] in [təmà], [čákanje] in [čakánje]. Pri tem ne gre za to, da bi bila ena ali druga možnost bolj ali manj »pravilna«, temveč, nasprotno, da sta po dognanjih jezikoslovcev v praksi obe enako ustaljeni (to v slovarju sporoča kvalifikator in) ali pa je ena morda nekoliko bolj ustaljena od druge, vendar je tudi druga možnost še vedno običajna (to sporoča kvalifikator tudi).

Pretiravanja, metafore ipd. so slogovna sredstva, s katerimi tvorec besedila želi pritegniti naslovnikovo pozornost, vplivati nanj ipd., in so značilna za besedila z izrazito estetsko, poetično funkcijo (npr. za umetnostna besedila), vplivanjsko funkcijo (npr. za oglasna besedila) itd. Značilno je torej, da jih je v informativnih oddajah, kjer je v ospredju zlati posredovanje novice, bistveno manj kot npr. v besedilih športnih komentatorjev, ki so že bistveno bolj slogovno zaznamovana oz. je zanje že bolj značilna raba slogovnih sredstev. Je pa seveda razlika med športnimi novicami (manj slogovnih sredstev, v ospredju je informativna funkcija besedila) in športnimi komentarji (več slogovnih sredstev zaradi večje vplivanjske in estetske vloge tovrstnih besedil, torej prepričevanja, doživete predstavitve ipd.).

Janoš Ježovnik, Tanja Mirtič, Carmen Kenda-Jež, Nataša Gliha Komac, Mojca Kumin Horvat, Tina Lengar Verovnik (januar 2022)

^{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Celoviti servis za uporabnike slovenskega knjižnega jezika: Fran, Franček in Jezikovna svetovalnica, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.}