Sklanjanje imena »Franz Liszt«

Moderator

Vprašanje:

Prosim, če mi odgovorite na naslednje vprašanje:
Kako sklanjamo Franz Listz?
Problem je, ker se zapis razlikuje od izgovorjave.
V slovenščini bi sklanjali:
I Franc
R Franca
Kakšen pa je zapis in izgovorjava pri prevzetih imenih?

Odgovor:

Če nam sklanjanje slovenskih imen ne dela težav, jih tudi s prevzetimi imeni ne bi smeli imeti: tuje ime izgovorimo, poiščemo slovensko ustreznico tej glasovni uresničitvi in se pri sklanjanju ravnamo po njej, npr. nemško ime Franz [frànc] sklanjamo enako kot slovensko ime Franc (podobno kot bi rekli, da npr. nemško ime Garmisch [gármiš] sklanjamo enako kot besedo semiš).

Sklanjanje imen, ki imajo glasove zapisane s črkami (ali več črkami), ki niso prekrivne s slovenskimi glasovnimi ustreznicami črk, pa lahko predstavlja težavo, če ne vemo, iz katerega jezika prihaja ime. Npr. končni z se v portugalščini lahko izgovori kot [š], v nemščini pa kot [c]. Kot je videti pri Francu Lisztu, pa moramo imeti podatkov še več.
Čeprav Liszt danes velja za madžarskega skladatelja in ga Madžari imenujejo Liszt Ferenc, ga po celem svetu poznajo pod nemškim imenom Franz Liszt. Celo v njegovi rojstni hiši v avstrijskem Raidingu (ki ga Madžari imenujejo Doborján) sta dve dve marmorni plošči, v madžarščini in nemščini, zlasti v prvi polovici 20. stoletja sta si skladatelja oba naroda polemično delila.

Najbolj razširjena različica Lizstovega krstnega imena je torej nemška. Ime Franz izgovorimo kot nemško ime [frànc], madžarski priimek Liszt pa se izgovori kot [líst] (v madžarščini naj bi pomenil 'moka'). Črki sz preberemo kot [s], črko t pa enako kot v slovenščini.

Zapis paradigme pri imenu sledi glasovni podobi:
im. Franz [frànc]
rod. Franza [fránca]
daj. Franzu [fráncu]
tož. Franza [fránca]
mest. o Franzu [o fráncu]
or. s Franzem [s fráncem]

Enako bi bilo npr. pri imenu Fritz. Pri sklanjanju končnico dodajamo osnovi.

Kaj pa tvorba pridevnika?
Zlasti pri imenih s končnim govorjenim [c] pogosto opažamo neuresničevanje preglasne premene o > e in c > č (stric + -ev > stričev).
V SP 2001 so se prav zaradi večje podpore doslednejšemu preglaševanju odločili za dvojnični zapis svojilnega pridevnika iz tujih imen tega tipa, in sicer je svojilni pridevnik iz imen Franz [frànc] in Fritz [fríc] tvorjen na dva načina:
(a) priporočena oblika: Frančev [fránčev-], Fričev [fríčev-],
(b) manj priporočena pisna oblika: Franzev [fránčev-], Fritzev [fríčev-], v obeh primerih torej z enakim izgovorom kot v (a).

Ta kodifikacija ni imela potrditve v normi knjižnega jezika, zato je imela tedaj zgolj predpisovalni značaj, tudi kasneje se v knjižni normi ni uveljavila.
O tem pojavu več v odgovoru:
Svojilni pridevnik, izpeljan iz imena na končni govorjeni [c]

Helena Dobrovoljc, Peter Weiss, Urška Vranjek Ošlak (februar 2022)

^{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Celoviti servis za uporabnike slovenskega knjižnega jezika: Fran, Franček in Jezikovna svetovalnica, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.}