Izgovor kraja »Volče«

[Moderator]

Vprašanje:

Že nekaj tednov se mučim z dejstvom, da je v spletnem pravopisu (SP 2001) zapis izgovora Volče z u̯. V medijih se sedaj to uporablja, prej tega nisem opazila, in je precej moteče. Zadnjič nisem prepoznala kraja Volče in ga nisem povezala z zaporo ceste. Vem, da bi bilo knjižno ustrezno, kot je zapisano, ampak ni dejansko stanje, saj domačini izgovarjamo hiperkorektno. Če je dovoljeno občno ime kolk izgovarjati z l in u̯, ne vem, zakaj so Volče nesprejemljive z l.

Odgovor:

Pri zapisu izgovora slovenskih krajevnih imen so v slovarju Slovenskega pravopisa 2001 sledili leksikonu Slovenska krajevna imena avtorjev Franca Jakopina, Toma Korošca, Tineta Logarja, Jakoba Riglerja, Romana Savnika in Staneta Suhadolnika, ki ga je Cankarjeva založba izdala leta 1985. Iz predgovora v slovar izvemo, da so si avtorji prizadevali za pridobitev gradiva s terena, manjkajoče podatke pa so našli tudi v Krajevnem leksikonu Slovenije I–IV (1968–1980), pri tem so bili pozorni zlasti na morebitne dvojnice, ki so jih v leksikonu skrbno zaznamovali. Dvojnosti pri izreki imena Volče, ki jo domačini navajate, priročniki žal niso evidentirali, bi pa bilo po skoraj 40 letih smiselno tako raziskavo ponovno opraviti.

Z vidika knjižnega jezika je sicer predlagani izgovor imena Volče nenavaden, saj je izgovor pisnega sklopa ⟨ol⟩ kot [ou̯] pred soglasnikom pri celotni besedni družini, izpeljani iz korena volk, pričakovan in uveljavljen. Po podatkih dr. Silva Torkarja domačini v vasi in okolici poznajo narečno obliko Uče in arhaični rodilnik iz Učan (z naglasom na -an), poknjiženo obliko Volče pa izgovarjajo s srednjim l. Torkar opozarja še na druge primere, npr. Selnica, ki se po priročniku SKI 1985 izgovarjajo bodisi s srednjim [l] bodisi z dvoustničnim u̯, pri čemer se ena tudi zapisuje z v Selnica.

Kakor koli že – lokalna raba bi morala biti vsaj zabeležena in če se bo izkazalo, da je dvojnica izpričana, bo tudi pri imenu Volče narejena sprememba.

Če se ustavimo pri izgovorni dvojnici samostalnika kolk, ki ga navajate, je ta geneza te dvojnosti povezana tudi s kakovostno premeno samoglasnika o. Ta je bil prvotno (še v SP 1962) izgovorjen zgolj ozko kot [kólk], kasneje pa se je norma spreminjala, naknadno je bila dodana tudi izgovorna možnost [prva oblika kôu̯k] (v SSKJ). Danes bi pričakovali izgovor [kôu̯k in kólk].

Helena Dobrovoljc (februar 2022)

---

^{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Celoviti servis za uporabnike slovenskega knjižnega jezika: Fran, Franček in Jezikovna svetovalnica, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.}