Izvor poimenovanja »morski pes«

Moderator

Vprašanje:

V slovenščini se uporablja izraz morski pes za največjo ribo predatorko, ki se ji v angleščini reče shark, v italijanščini squalo, v hrvaščini morski pas, v srbščini pa ajkula. Ali je možno, da smo si izraz za morskega psa izposodili iz hrvaščine, zakaj je prišlo do takega poimenovanja in kdaj se prvič pojavi izraz morski pes v slovenskih besedilih?

Odgovor:

Zoonim morski pes za veliko roparsko morsko ribo s pomenskimi ustrezniki v angleškem shark, nemškem Haifisch, italijanskem squalo je v sodobni slovenščini pogovorna oznaka, kot termin pa služi ustrezna množinska oblika morski psi ‘velike morske ribe hrustančnice z vretenčasto obliko telesa, Selachoidei’ (SSKJ1), ‘Selachii’ (Živalstvo 1997).

V pisnih virih se je besedna zveza pojavila šele sredi 20. stoletja, npr.

leta 1956 v delu Borisa Pahorja
Pristan je bil sovražno prazen in njegova voda nabrekla, ko da se v nji preganja krdelo steklih morskih psov,
leta 1961 v Ljubljanskem dnevniku
Morski pes mu je odgriznil levo roko in raztrgal obe nogi /…/ (Gradivo za SSKJ1).

Prav zaradi pozne potrjenosti je najbolj verjetno, da izposojenka odraža fonetično prilagoditev hrvaškega morski pas, čakavsko morskȋ pȁs (ČDL), v Vrbniku na Krku morski pes (Hirtz 1956). To pa je kalk po it. pescecane ‘morski pes’, tudi pesce cane ‘isto’, narečno pesse can, dobesedno ‘riba pes’.

Pomenska motivacija, da se to veliko morsko roparico označuje kot psa (v morju), je stara, a ni povsem pojasnjena, čeprav že pri starih Grkih κύων prvotno pomeni ‘pes’ in kasneje tudi ‘morski pes’ (Dokler). Razmerje, da ista beseda hkrati označuje človekovega štirinožnega praviloma zvestega prijatelja in njegovega največjega sovražnika v morju, se na eni strani poskuša razložiti s skupno točko, tj. z močnimi zobmi obeh živali, na drugi pa z razlago o tabuizirani oznaki za morskega psa (Vinja 1986), ker sta obe živali človeku lahko tudi nevarni.

Leta 1860 je Matej Cigale v svojem slovarju nemško Haifisch (Squalus) predstavil s slovenskima pomenskima ustreznikoma morski volk in požerun, ki dandanes nista več v rabi.
Narečna oznaka za morskega psa, ki hkrati označuje tudi sinjega morskega psa, je znana v tržaškem zaledju kot kəˈnica (Nabrežina), kəˈn’icä (Križ), kəˈnicȧ (Kontovel; vse Cossutta 2015) iz *kaˈn’ica, kar je s slovensko pripono -ica preoblikovana izposojenka iz italijanskotržaškega cagna ‘sinji morski pes, Prionace glauca’ poleg ‘psica’ (Doria).

Pred 20. stoletjem je besedna zveza morski pes kot kalk po nemškem Seehund ‘Phoca vitulina’ označevala navadnega tjulnja, prim. morski pes ‘Phoca vitulina’ (Pleteršnik; Erjavec 1875; Erjavec 1864; Cigale 1860), v 18. stoletju murſki peſs ‘Seehund’ (Gutsman).

Metka Furlan (april 2022)

^{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Celoviti servis za uporabnike slovenskega knjižnega jezika: Fran, Franček in Jezikovna svetovalnica, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.}