Pristavčna vejica v pravopisnih pravilih




  • Vprašanje:

    Ali je v primeru vodja tabora Rožle Krajnc treba pred imenom Rožle pisati vejico (kot pristavek)? Če dam vejico, po pravopisu to pomeni, da naslovniku ime vodje tabora ni samoumevno. Vendar me bega pomenski vidik, saj potemtakem enačim vodjo tabora z Rožletom Krajncem. Jasno pa je, da ni vsak vodja tabora Rožle Krajnc. Ali ni v teh primerih bolje pisati brez vejice? Ne moremo zveze Rožle Krajnc razumeti kot ujemalni desni prilastek in pisati brez vejice?
    Prosim za obrazložitev čl. 303 SP 2001.


    Odgovor:

    Posebnost, zapisana v čl. 303 SP 2001, je že od prve izdaje aktualnih pravopisnih pravil doživljala kritike. Člen določa: »Če je lastno ime določilo pred njim stoječe besedne zveze, ga od nje ločimo z vejico, kadar domnevamo, da zveza naslovniku tega imena ne napoveduje samoumevno: Največji slovenski pesnik, France Prešeren, se je rodil v Vrbi, sicer pa ne: Največji slovenski pesnik France Prešeren se je rodil v Vrbi«.

    Stava vejice v tovrstnih zvezah v prejšnjih pravopisih ni bila dovoljena, v dveh (SP 1920, SP 1962) je bila celo izrecno prepovedana, v Načrtu pravil za novi slovenski pravopis (1981) pa je bila zapisana kot možnost, ne kot brezizjemno pravilo.

    Vendar prekinitev s tradicijo ni bila deležna zgolj kritik; Tomo Korošec je na primer ugotavljal, da v pisni praksi dejansko ni bilo enotnosti, saj je samoumevno napovedovanje imena (iz občnoimenske zveze) izrazito pragmatična, ne pa strukturalna prvina. Vendar pa ravno zaradi odločilnega vpliva subjektivnih pragmatičnih okoliščin pravopisni zgled za pristavek ni dober: France Prešeren (za slovenskega bralca) je samoumevno napovedan s pred njim stoječo besedno zvezo.

    Sodobna publicistična raba kaže, da se novinarji večinoma ne postavljajo v vlogo presojevalcev (ne)samoumevnosti napovedovanja lastnega imena z občnoimensko samostalniško prvino, temveč se ne glede na pragmatične okoliščine pogosteje odločajo za zapis lastnega imena kot desnega prilastka, npr. sedanji finski predsednik Sauli Niinistö (merilo nesamoumevnosti je sicer izpolnjeno, torej bi v skladu s pravopisno dikcijo vejico zapisali).

    Podobno bi lahko rekli za vaš zgled: ime vodje tabora lahko v vsakem primeru zapišete kot desni prilastek (torej brez vejice). Lahko pa ga – če to narekuje pragmatika sporočanja – zapišete tudi v pristavku (torej ločenega z vejico ali vejicama, odvisno od pozicije v stavku). Govorno se pristavčna vejica realizira kot premor in včasih nam ravno to dejstvo pomaga pri odločanju med desnim prilastkom in pristavkom.

    Bolj kot vaš zgled so problematični primeri, kjer pisci zaradi temeljnega nerazumevanja tega, kaj je pristavek, ter nerazlikovanja med desnim prilastkom in pristavkom vejice postavljajo v zgledih, kjer pomensko – in torej tudi skladenjsko – niso mogoče. Takšen primer bi bil npr. – če ostanemo pri taborih in tabornikih – *vodnica, Mojca Kekec. Ker v tem primeru ne moremo govoriti o identificiranju istega denotata z dvema poimenovanjema (kar je funkcija pristavka), temveč le o pomenski zamejitvi denotata »vodnica« na »Mojco Kekec«, je skladenjsko možna samo zveza samostalniškega jedra in desnega prilastka.

    Tina Lengar Verovnik (julij 2014)