Zapis imena japonskega otoka »Iwo Jima«

Moderator

Vprašanje:

Pozdravljeni, že nekaj časa se ukvarjam z usklajevanjem azijskih zemljepisnih imen na slovenski Wikipediji, pred kratkim pa sem naletel na zanimivo težavo in sicer otok "Iwo Jima" (angleški zapis).

Kot opažam gre za eno izmed redkih japonskih zemljepisnih imen, ki se v skoraj nobenih publikacijah ne prečrkuje po Pravopisu 2001 v "Ivo Džima". Sicer najde Gigafida 8 zadetkov, kar pa je v primerjavi z nekaj sto zadetki na "Iwo Jima" pljunek v vodo.

Precej jasno je, da je takšen zapis imena otoka dandanes v slovenščini prevladujoč, na kar so nedvomno vplivali mnogi filmi (recimo Pisma z Iwo Jime). S tem sicer ne bi imel nikakršnega problema, ampak je to preprosto narobe in za slovenske bralce zavajujoče, kajti J mi izgovorimo kot J, angleži pa kot Dž, torej [Ivo Džima] in ne [Ivo Jima].

Zanima me kakšno je vaše strokovno mnenje glede zapisa imena otoka? Naj se ravnavam po Pravopisu ali je "Iwo Jima" že preveč ustaljeno ime in bi njegovo spreminjanje prineslo le do več zmede?

V naprej hvala in lep pozdrav.

Odgovor:

Protislovja pri ravnanju z nelatiničnimi pisavami
Vaše vprašanje načenja protislovje pravopisne kodifikacije zemljepisnih imen. Zakaj protislovne? Ker se ravnamo pri tem po dveh tudi nasprotujočih si načelih:

(1) Prvo načelo, ki ga od države Slovenije zahtevajo mednarodni dogovori, podpisani ob vstopu v OZN, narekuje, da ne ustvarjamo novih eksonimov (tj. slovenskih lastnih imen za tuje zemljepisne danosti), temveč spoštujemo izvirne oblike imen (tj. endonime), npr. Oxford, Marseilles.
Domača imena ali eksonime naj bi uporabljali le, če so v rabi že ustaljeni (imena nekaterih večjih mest, rek, pokrajin ipd., npr. Bruselj, Amazonka, Apulija) ali dogovorno določeni (imena držav in zveznih držav ter odvisnih ozemelj, npr. Angola, Aljaska, Abhazija).
Zgodi se tudi, da se zaradi pogoste rabe ob kakem dogodku ali zaradi kulturno-političnih stikov eksonim pojavi na novo (npr. v zadnjih letih mesto Luksemburg), a so taki primeri izjemno redki. Enako velja za preimenovanja npr. držav (Svazi > Esvatini).
Število eksonimov je sicer omejeno, eksonimi so popisani in objavljeni (gl. monografijo D. Kladnik, D. Perko, Slovenski eksonimi, ali spletno stran Termania, kjer jih lahko najdemo v obliki podatkovne zbirke).
Metoda za izbor eksonimov je pregled vseh slovenskih atlasov od Cigaletovega Atlanta (1869–1877) dalje. Ta metoda predpostavlja, da se je avtor zemljevidov ravnal po prevladujoči praksi v času nastanka atlasa. Razdelitev na eksonime in endonime je za slovenščino torej narejena, a jo je in jo bo treba zaradi novosti, preimenovanj, novih držav, mest ... posodabljati.

(2) Drugo načelo pri kodifikaciji tujih lastnih imen pa izhaja iz delitve imen glede na jezik, iz katerega ime prevzemamo, in je zapisano v Slovenskem pravopisu iz leta 2001:
(a) Pri jezikih z latiničnimi pisavami upoštevamo v točki 1 predstavljeno načelo in delitev na eksonime in endonime.
(b) Pri jezikih z nelatiničnimi pisavami (arabščina, kitajščina, japonščina; cirilične pisave) pa nas pravopis uči, da naj upoštevamo glasovno vrednost črk in ime zapišemo v slovenici (tj. slovenski različici latinične pisave). Problem je, da z vsakim prečrkovanjem v latinico ustvarimo slovenski eksonim in kršimo načelo, predstavljeno v točki 1.

Izhod iz zagate
Neskladju bi se lahko izognili pri tistih jezikih z nelatiničnimi pisavami, ki so za mednarodno rabo že ustvarile svoj latinizacijski ključ, s katerim zagotavljajo nedvoumno identifikacijo imen in manj napak v mednarodnem komuniciranju. Tako so kitajska, japonska, korejska ipd. imena standardizirana v izvirni in latinični pisavi. Medtem ko so se v nekaterih slovenskih leksikonskih in enciklopedičnih izdajah ustvarjanju novih prečrkovanih imen izognili že pred desetletji z odločitvijo, da bodo upoštevali latinične zapise imen, se pri pravopisu 2001 niso odločili tako. V rabi je tako prišlo do dvotirnosti.

Pri prenovi pravopisnih pravil se je Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU odločila, da bomo v prihodnje sledili smernicam OZN, zato bo po sprejetju teh pravil obveljalo, da se pri prevzemanju imen iz jezikov z nelatiničnimi pisavami upošteva latinični zapis, če ga država predlaga kot latinični standard.
Taka rešitev je že predlagana v poglavju »Prevzete besede in besedne zveze« Pravopisa 8.0, od jeseni dalje pa bomo na portalu Fran redno objavljali napotke za prevzemanje iz tujih jezikov, tudi za tiste z nelatiničnimi pisavami.

Kako torej pisati: Iwo Jima ali Ivo Džima?

Ime japonskega otoka Iwo Jima smo v slovenščino sprejeli prek angleščine in ga v tej obliki tudi uveljavili v rabi, saj je bil po ameriški zmagi nad Japonci med drugo svetovno vojno otok vse do leta 1968 pod nadzorom ameriške vojske – o njem so prepevali ameriški pevci (Johnny Cash, The Ballad of Ira Hayes: There they battled up Iwo Jima hill / Two hundred and fifty men / But only twenty-seven lived / To walk back down again), snemali so popularne filme (Pisma z Iwo Jime, r. Clint Eastwood) ipd. Glede na zgoraj opisana načela je ime ustaljeno v polatinjeni obliki Iwo Jima.

Po pravilih veljavnega Slovenskega pravopisa 2001 bi morali angleško obliko Iwo Jima zapisati kot Ivo Džima. Vendar pa gre v tem primeru za ime, ki se je že ustalilo v angleški obliki Iwo Jima. A z njim niso vsi zadovoljni. Zaradi pobud nekdanjih otočanov in njihovih potomcev so Japonci leta 2007 z resolucijo ime spremeniti v staro (pravo) ime – japonsko Iō-tō, ki ga v slovenščini izgovorimo [jó-tó] in bi ga po SP 2001 zapisali Jo-to.
Če se bomo odločili za obliko, ki so jo Japonci zdaj standardizirali kot uradno latinično, bomo pisali Iō-tō.

Ker pravopis priporoča ohranjanje ločevalnih znamenj nad črkami, se tudi črtice ohranjajo. Izjema so uveljavljena imena, npr. slovenski eksonimi za japonske danosti, pri katerih črtico nad o-jem tudi opuščamo, npr. Tōkyō > Tokio [tókijo]. Če bi ga danes prevzeli neposredno iz japonščine, bi tudi tega pisali drugače, tj. Tokijo

Helena Dobrovoljc (september 2022)

^{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Celoviti servis za uporabnike slovenskega knjižnega jezika: Fran, Franček in Jezikovna svetovalnica, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.}