Prevajanje besede »kellion« (mn. »kellia«, gr.) in ime mesta »Kelije«

Moderator

Vprašanje:

V soglasju z izdajateljem prevajam pravila namizne igre Kellia. V napotkih za prevajanje so avtorji priporočili, da se grška beseda kellion (pl. kellia) ohranja tudi v prevodu.

Zastavilo se je vprašanje, ali naj kellion, pl. kellia, obravnavamo kot:

samostalnik moškega spola (kellion, kelliona, pl. kellioni, kellionov...),
samostalnik ženskega spola (kellion, kellione, kellioni, ..., pl. kellione, kellion,...),
ali pa celo, da bi edninska oblika kellion, ki bi jo v ednini sklanjali po moški sklanjatvi (po zgledu stadion), v množinski obliki spremenila spol v ž.: kellia, kellij.

Odgovor:

Priporočilo avtorjev družabne igre »Kellia« lahko razumete tudi drugače, namreč da naj izvorno grške besede kellion ne prevajate v slovenščino z izrazom celica (samostanska, meniška), temveč ohranite izvorno obliko, ki so jo slovenski teologi in prevajalci iz klasičnih jezikov in hebrejščine pisno že podomačili v kelijo (ž). Torej je možnost, ki jo navajate kot tretjo, že precej uveljavljena (gl. Gigafida 2.0: kelije), na kar kaže tudi slovenska oblika zemljepisnega imena (gl. spodaj).

Pojasnilo
Samostalnik v občnem pomenu uporabljamo kot števni, torej v ednini (ne glede na to, da gre v izvirniku za množinsko starogrško obliko κελλίᾰ – kelija, grška edninska oblika pa se glasi κελλίον – kelion). Danes označuje bivališče krščanskih puščavnikov v Nitrijski puščavi oz. današnjem Egiptu. Ti so se umaknili iz vedno bolj živahnih samostanskih skupnosti na gori Nitrija v askezo, samoto in premišljevanje.
_{(Prim. Mark Sheridan, Meništvo v Egiptu. V: CIGLENEČKI, Jan (ur.), ZORE, Franci (ur.), BOBOVNIK, Nena (ur.). Egiptovsko puščavništvo. 1. izd. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2021. Str. 23–38.)}

Kasneje se je izraz uveljavil tudi za bivališča pravoslavnih puščavniških menihov (npr. na gori Atos), ki so se organizirali v večje skupnosti. Tudi skiti.
_{(Prim. npr. Pavle Rak, Utišanje srca, Ljubljana: KUD Logos, 2011.)}

Zemljepisno in stvarno lastno ime
Množinska oblika Kellia (st.gr. κελλίᾰ) se je uveljavila kot lastno ime puščavniške naselbine, ki se je razprostirala izven pozidanega območja v zahodnem delu Nilove delte, kjer so šele v prejšnjem stoletju odkrili veliko število z zidkom obdanih samotnih kelij, za katere danes mislijo, da jih je bilo več kot 1300 in da so bile medsebojno oddaljene toliko, da so omogočale puščavnikom samoto. (Po Wikipediji.)

Zemljepisno ime Kellia se v slovenščini torej prilagaja slovenskemu izgovoru in rabi, množinska oblika imena izhaja iz poimenovanja velikega števila kelij, zato se v novejših delih klasičnih filologov in teologov vse pogosteje pojavlja kot Kelije (ž. spol, množina), v rod. Kelij, v mestniku v Kelijah, npr.:

Ferme so se prav tako nahajale nekje v veliki puščavi med Kelijami in Sketis. (Sheridan, n. d. – Egiptovsko puščavništvo.)
Samota Kelij je bila namenjena menihom, ki so napredovali, tistim, ki so želeli »živeti bolj odmaknjeno življenje, ogoljeno do čistih osnov«. –– Prevzel ga je tudi molk skupnosti iz Kelij. Bil je otipljiv, »čudovit molk, velika tišina«. (Evagrius Ponticus, Harmless, William, Kocijančič, Gorazd, Širca, Alen Albin, Snoj, Vid. Spisi in pisma. KUD Logos, 2019, str. 17).

Pri imenu igre, ki je dogovorno oz. stvarno ime, se morate za (ne)prevod odločiti v dogovoru z avtorji: če je ime zaščiteno kot znamka, potem morate pisati Kellia; če ni tako, potem jim lahko pojasnite pomen poenotenja s strokovnimi deli in se dogovorite za ime Kelije (ž mn.).

Helena Dobrovoljc (november 2023)