Slovanska imena v anglosaškem okolju




  • Vprašanje:

    Kako v slovenščini zapisati npr. imena in priimke tenških igralcev Miloša Raonića in Andree Petković?

    Prvi je rojen v Črni gori, pri treh letih se je preselil v Kanado in je državljan Kanade, druga pa je rojena v Tuzli in od šestega meseca živi v Nemčiji in je tudi državljanka Nemčije.

    Kanadčani Raonića zapisujejo Milos Raonic, Nemci Petkovićevo Andrea Petkovic, kar mi je razumljivo. Ampak kako naj v slovenščini pravilno zapisujemo oba igralca, s šumniki ali brez? To sta sicer le dva od številnih primerov.

    Kako pa je z zapisi imen klubov kot so Fenerbahče (Fenerbahçe), Bešiktaš (Beşiktaş) (oba turška kluba) in recimo grški Olympiacos, ki ga v medijih najdemo poslovenjenega in v izvirniku?


    Odgovor:

    Pri prečrkovanju imen, prevzetih iz jezikov, ki ne uporabljajo latiničnih pisav, se načeloma ravnamo po izvirniku in ne ubiramo tako imenovanih »prečrkovalnih ovinkov« prek angleščine in drugih jezikov. Pri tem se držimo načela, da v večji meri sledimo fonetični uresničitvi imena.

    Pri obeh imenih, ki ju navajate, torej pri Raoniću in Petkovićevi, pa govorimo o osebah, ki sta državljana Kanade in Nemčije, njuna priimka zapisujemo v skladu z uradno podobo, kakršno imata danes – ne glede na poreklo njunega imena. Pogled v Wikipedijo pove, da se Kanadčan piše Milos Raonic, kar angleško govoreči izgovarjajo nekako tako kot bi mi njegovo črnogorsko ime: [míloš ráonič]. Pri Andrei Petković pa je celo na nemški Wikipediji priimek napisan na ta način. Leta 2001 je dobila nemško državljanstvo, rojena pa je bila 13 let prej v Tuzli v BiH. Sploh ni nujno, da v zahodnih državah vse dodatne oznake na črkah opustijo. Prakse so zelo različne in dobro je gledati od primera do primera.

    Turške priimke in imena klubov bi morali, ker se pišejo v latinici, preprosto prenašati v slovenščino v turški obliki, vendar zelo pogosto prihaja le do tako imenovanih zamenjav pri domačenju, morda tudi zato, ker je v pravopisnih pravilih turško pisavo predstavljena precej slabo. Današnjo možnost, ko je v tisku in na spletu mogoče brati turške oblike imen, na radiu in televiziji pa poslušati njihov izgovor, je pač treba bolje izkoristiti, pri pisanju pa se – tako kot pri na primer nemških, francoskih, francoskih in madžarskih posebnih črkah – potrudimo in jih tako zapišemo, čeprav jih velikokrat lahko kar prekopiramo. Torej Fenerbahçe, kar se po turško izgovarja [fenêrbahče].

    Nova grščina se piše z nelatiničnimi črkami, zato doživlja pisava v slovenščini prilagoditve, kot so navedene v pravopisnih pravilih. Če jih upoštevamo, bi moralo biti ime kluba zapisano kot Olimpiakos (ali Olimpijakos), torej ne s črkama y ali c (ki je Grki v svojem alfabetu sploh nimajo): vpliv drugih jezikov in navad, predvsem angleščine.

    Peter Weiss, Helena Dobrovoljc (november 2014)


Prijavite se za odgovor