Določna ali nedoločna oblika pridevnika za svojilnim zaimkom

[Moderator]

Vprašanje:

Že nekajkrat sem opazila, da lektorji ne zagovarjajo več dosledno določne oblike pridevnika za svojilnimi zaimki.
Primer:

• Ta človek je moj dober prijatelj.
• Mucek ima svoj poseben način vedenja.

Kakšno pravilo je v veljavi?

Odgovor:

O vprašanju »potencialne skladenjske določnosti« smo že pisali v odgovoru: Toni in njegova mala/majhna ponev.

Slovenska slovnica (Toporišič 2000: 328) med položaji, kjer se obvezno rabi določna oblika pridevnika, ne navaja rabe za svojilnim zaimkom. Določno obliko nedoločnih pridevnikov po Toporišiču uporabljamo:

1. kadar govorimo o že znani lastnosti kakega samostalnika (Na mizi sta prazen in poln kozarec. Prazni kozarec je na robu mize.);
2. ko pridevnik označuje posebno vrsto predmeta (= vrstni pridevnik: beli kruh, črni premog, vinski kis);
3. za kazalnimi zaimki (ta, tisti) in za ves (ves ljubi dan), razen kadar pomeni 'popolnoma, docela' (ves črn od umazanije);
4. kadar lastnostni pridevnik uporabljamo vrstno (to slovnično določilo je nejasno, avtor navaja primere znani umetnik, mladi mož, pogumni krojaček, lažnivi Kljukec);
5. pri posamostaljeni rabi pridevnika (siti lačnemu ne verjame).

Če si podrobneje pogledamo primere pod relativno nejasnim določilom pod točko 4, vidimo, da gre za bodisi za primere, kjer je zveza leksikalizirana, tj. gre za stalno poimenovanje (pogumni krojaček, lažnivi Kljukec), ali pa je iz sobesedila jasno, da gre za točno določenega nanosnika, kar bi lahko zgleda uvrstilo tudi v točko 1.

• Na vratih se je prikazal mlad Pakistanec v značilnem oblačilu.
• Šofer mu je dal papir in mladi mož je za nekaj trenutkov izginil.

Vendar ni nujno, da je zveza že predhodno omenjena v besedilu, lahko gre tudi za zunajjezikovne okoliščine, ki omogočajo točno identifikacijo naslovnika. V nagovoru je nujno uporabiti določno obliko pridevnika mladi mož, saj je njegova identiteta (naslovnik) nedvoumno določljiva.

Pri odločanju o določnosti in nedoločnosti si lahko pomagamo z dodajanjem zaimkov neki (za nedoločno) in tisti (določno).

• Na zabavo je prišel (neki) znan igralec (njegove identitete ne poznamo).
• Na zabavo je prišel (tisti) znani igralec, ki nastopa v ljubljanskem gledališču (vemo, koga mislimo, tudi če se morda ne spomnimo njegovega imena).

Na ta način lahko obravnavamo primer Mucek ima svoj poseben način vedenja. Lahko ga razumemo nedoločno: Mucek ima (neki) svoj poseben način vedenja (ki ni točno opredeljen). Če mislimo točno določeni način vedenja (ki ga naslovnik npr. že pozna), pa je rabljena določna oblika: Mucek ima (tisti) svoj posebni način vedenja. Brez sobesedila se zdi verjetnejša prva možnost.

Nekoliko drugačna je prva poved, saj je zveza svojilnega zaimka in pridevnika rabljena v povedkovem določilu, ki ga lahko prav tako razumemo na dva načina: ali kot opis ali kot identifikacijo osebe. Če osebo opisujemo (= ji pripisujemo lastnost, da je dober prijatelj), je rabljena nedoločna oblika: Ta človek je moj dober prijatelj; to bi bil ustrezen odgovor na vprašanje Kakšen je ta človek? Če pa se sprašujemo Kdo je ta človek?, je ustreznejša določna oblika pridevnika: Ta človek je moj dobri prijatelj (ga identificiramo kot pripadnika skupine svojih dobrih prijateljev).

Pregled korpusa Gigafida pa je pokazal, da za svojilnimi zaimki v slovenščini res močno prevladuje določna oblika (je kar dvajsetkrat pogostejša od nedoločne), saj pripis svojine navadno pomeni tudi kontekstualno določljivost samostalnika.

Alenka Jelovšek (november 2023)