Zapis imena škofije skozi zgodovino

Moderator

Vprašanje:

Škofija s sedežem v Mariboru je skozi zgodovino imela različna imena. Danes je njeno uradno ime Nadškofija Maribor ali Archidioecesis Mariborensis v latinščini. V splošni rabi pogosteje zasledimo poimenovanje v obliki mariborska nadškofija, za katerega sklepam, da se piše z malo začetnico. Kljub temu je v starejših šematizmih Cerkve mogoče zaslediti slednjo obliko kot edino navedeno, zato predvidevam, da je oblika Mariborsko-lavantinska škofija nekoč bila uradni naziv, ki bi se, vsaj takrat, moral pisal z veliko, pa se v samem besedilu teh istih šematizmov ne. Enako je z Ljubljansko nadškofijo.

Obstaja kakšen razlog, zakaj so danes uradna imena škofij sestavljena iz besede (nad)škofija, ki ji sledi kraj, in ne obratno, torej s pridevnikom in občo sestavino? Je mogoče reči, da je katera od teh oblik jezikovno ustreznejša? Kot zanimivost, na krstnih listih iz določenega obdobja je celo zapisana oblika Škofija lavantinska, torej neka tretja različica.

Če že omenjam Lavant, me še zanima, kako to, da ni (bilo) v uporabi slovensko ime te doline, kar bi rezultiralo v Nadškofiji Labot in Labotski nadškofiji, oziroma če je danes primerno v besedilih tako nazivati to zgodovinsko škofijo. Podobno glede Nadškofije Solnograd in Solnograške nadškofije.

Odgovor:

O zgradbi stvarnega lastnega imena

Danes imajo vse upravne enote Katoliške cerkve – nadškofije, škofije, župnije – status pravne osebe, njihova uradna imena (vsa uradna imena pravnih oseb je mogoče poiskati v AJPES-u) uvrščamo med stvarna lastna imena. Upravne enote Cerkve so večinoma sestavljene iz samostalniškega občnoimenskega jedra in razlikovalnega določila, ki je ime (glavnega) kraja, v katerem je upravna enota (npr. Nadškofija Maribor, Škofija Murska Sobota, Župnija Ankaran). Ta zgradba je jezikovno povsem ustrezna, saj se v slovenščini v vlogi prilastka v občnih poimenovanjih in lastnih imenih lahko pojavljajo pridevniške (kranjska čebela, Mariborska knjižnica |ime knjižnice|) in samostalniške besede (čebela delavka, Knjižnica Metlika).

V uradnem imenu se lahko pojavlja tudi ime svetnika oz. svetnice, po katerem je poimenovana upravna enota (npr. župnija). Ime svetnika je v imenovalniku in ima prav tako vlogo razlikovalnega določila (npr. Župnija Sveti Vid pri Planini, Župnija Sveti Jurij ob Taboru, Župnija Sveta Marjeta ob Pesnici). Pri tem je treba opozoriti, da bi morali v imenu razlikovalno določilo, ki izraža pomen ‘poimenovan po ...’, zapisati v rodilniku (Župnija svetega Vida pri Planini, Župnija svetega Jurija ob Taboru, Župnija svete Marjete ob Pesnici). Uradnega imena ne smemo spreminjati, čeprav je pravopisno manj ustrezno, zato v zapisih sledimo uradnemu imenu.

Pri stvarnih lastnih imenih, s katerimi poimenujemo številne istovrstne enote (škofije, knjižnice, občine, šole idr.), je zgradba samostalniško jedro + razlikovalno določilo povsem ustrezna in običajna (Mestna knjižnica Kranj, Občina Kočevje, Gimnazija Škofja Loka). Ob tem je tudi bolj nedvoumna od zgradbe pridevnik + samostalniško jedro, saj iz več imen krajev tvorimo isti pridevnik (npr. šentviški za Šentvid pri Stični, Šentvid pri Grobelnem – pridevnik je izpeljan iz jedrne sestavine uradnega imena kraja, ne pa tudi razlikovalnega določila). Imena pravnih oseb morajo biti unikatna, zato sta danes župniji poimenovani Župnija Šentvid pri Stični, Župnija Šentvid pri Grobelnem. Ime nadškofije, po katerem sprašujete, bi lahko bilo brez izgube jasnosti sestavljeno iz pridevnika mariborska in samostalnika nadškofija, a je zaradi strukturne enotnosti z imeni nižjih enot (škofija, župnija) uradno ime Nadškofija Maribor, mariborska nadškofija pa je opisno poimenovanje in ga pišemo z malo začetnico. Ime v latinščini je pripisano, ker je latinščina uradni jezik Cerkve.

O imenih v preteklosti

V preteklosti zapisovalna praksa ni bila enotna, saj je bila prepuščena izbiri avtorja besedila, ob tem pa je bila manjša tudi formalna urejenost enot. Z današnje perspektive bi te upravne enote uvrščali med stvarna lastna imena, zato bi jih zapisali z veliko začetnico – Mariborsko-lavantinska škofija (pred preimenovanjem je bila to Lavantinska škofija), kar potrjuje tudi zapis v Splošnem religijskem leksikonu, v katerem je iztočnica Lavantinska škofija. Kljub temu so zapisovalne prakse še danes neenotne, saj je ustrezen tudi zapis lavantinska škofija, če dojemamo to kot opisno poimenovanje. Razmerje med imenoma Lavantinska škofija in Mariborsko-lavantinska škofija proti opisnima poimenovanjema lavantinska škofija in mariborsko-lavantinska škofija je vzporedno z razmerjem Nadškofija Maribor, Gimnazija Škofja Loka (ime) proti mariborska nadškofija, škofjeloška gimnazija (opisno poimenovanje).

O pridevnikih lavantinski in labotski

V preteklosti so se za nekatere tuje zemljepisne danosti pojavila slovenska imena oz. eksonimi. Slovensko ime za Lavamünd je Labot |kraj|, Lavant je Labotnica |reka|, Lavanttal je Labotska dobila |dolina|, Wien je Dunaj |kraj|, Salzburg je Solnograd |kraj|, Köln je Kelmorajn |kraj|. Nekatera od teh imen so se v rabi ustalila in jih uporabljamo še danes (Labot, Labotnica, Labotska dolina, Dunaj). Druga so nadomestila izvirna imena (Salzburg, Köln), slovenska imena za te zemljepisne danosti (Solnograd, Kelmorajn) pa so z današnje perspektive zgodovinska. Enako velja za pridevniške ali druge izpeljanke iz teh imen.

Ob škofiji sta se v preteklosti uporabljala oba pridevnika – tako lavantinski kot labotski, glede na rabo pa se je ustalil pridevnik lavantinski, kar je predstavljeno že v prvi izdaji SSKJ v geslih labotski in lavantinski. Zvezi labotska škofija je v geslu labotski v poševnem tisku pripisana zveza lavantinska škofija, kar kaže glede na pogostnost na nadrejeno zvezo.

lábotski -a -o prid. (á) nanašajoč se na reko Labot: labotski breg / star. labotska škofija lavantinska škofija
// Labotska dolina (SSKJ)

Skladno s tem je v geslu lavantinski predstavljeno, da se pridevnik uporablja le v zvezi lavantinska škofija. V Slovenskem pravopisu 1962 je mogoče v zvezi s škofijo najti le obliko lavantinski, prav tako tudi v Slovenskem pravopisu 2001.

lavantínski -a -o prid. (ȋ) rel., v zvezi lavantinska škofija škofija, ki je imela do leta 1859 sedež v Št. Andražu, nato pa v Mariboru (SSKJ)
lavantínski -a -o (ȋ) ~a škofija (SP 1962)
lavantínski -a -o (ȋ) ~a škofija (SP 2001)

Pridevniško izpeljanko lavantinski tako uporabljamo le v zvezi s škofijo, pridevniško izpeljanko labotski pa uporabljamo v vseh drugih zvezah, s katerimi prostorsko denotiramo predmetnost oz. se nanašamo na kraj, dolino ali reko, npr. labotski župan, labotska hidroelektrarna, labotska vinska cesta. V SSKJ je v razlagi labotski napisano, da se pridevnik nanaša na reko Labot, saj se je v preteklosti to ime uporabljalo tudi za reko, ne samo za kraj, danes za reko uporabljamo ime Labotnica. Pridevnik labotski se pojavlja tudi kot sestavina lastnega imena (npr. Labotska dolina).

Manca Černivec (junij 2024)