O izrazu »prostor-čas«, izražanju svojine pri poimenovanju patentov in izumov ter »miselnem preizkusu«

Moderator

Vprašanje:

Za slovensko wikipedijo sprašujem o pravilni rabi besedne zveze 'prostor-čas' iz fizike Einsteinove splošne teorije relativnosti. Takšna besedna zveza je, predvsem, v poljudnoznanstvenih zapisih že kar nekaj časa uveljavljena. Lahko bi se uveljavilo npr. tudi pisano skupaj – 'prostorčas', ali pa se ognilo z nekakšno ustreznico, kot je npr. 'prostor Minkowskega'. V drugih sklonih pa so več let nazaj sklanjali 'prostor-časa', sedaj pa se pojavlja, tudi oblika 'prostora-časa' in se prvi del tudi sklanja (pmslm, čisto odveč). V pridevniški rabi je tako kot pri 'znanstveni fantastiki' – 'znanstvenofantastičen', tudi pisano skupaj – 'prostorskočasoven', 'vektorskomatrični pridukt', ...

In še eno vprašanje. Največkrat so izreki/teoremi, domneve/hipoteze, pojavi/fenomeni/efekti/učinki ipd. poimenovani po eni osebnosti. Npr., seveda 'Pitagorov izrek', 'Murphyhev zakon'. Pri ruskih, ukrajinskih, ... priimkih je velikokrat lepše, ustreznejše, pravilneje npr. 'roman Dostojevskega' (sicer so nekdaj zapisovali tudi 'Dostojevskega ~'), 'enačba Ostrogradskega'. Pri dveh sorodnih priimkih je, verjetno, možno več oblik – 'izrek Ostrogradskega in Gaussa' ali še 'Ostrogradski-Gaussov izrek'. Pri še več priimkih pa je tako tako. Npr. 'enačba Wheeler-Feynman-Smirnova', 'enačba Wheelerja, Feynmana in Smirnova', ali pa pogosto kar kratično, 'enačba WFS'. Wikipedija ima nekaj svojih pravil, ki pa so lahko ohlapna, neustrezna, zato je včasih pomoč strokovnjaka zelo dobrodošla, saj se v virih lahko pojavlja več oblik, prav tako mogoče neustreznih.

Ter nazadnje še: ali zvezi 'miselni preskus' in 'miselni preizkus' nista mogoče enakovredni? V več različnih virih in sotvarjih/konceptih se pojavljata obe obliki.

Za morebitne zadovoljujoče in uporabne odgovore se vam v naprej zahvaljujem.

Odgovor:

Izraz prostor-čas
Fizikalni termin, v angleščini zapisan kot spacetime, v nemščini pa kot Raumzeit, ki označuje eno samo entiteto, tj. štirirazsežnostni prostor, v slovenščini spremljata dve nerodnosti: prva je ta, da smo ga začeli zapisovati z vezajem kot prostor-čas, s čimer napačno sugeriramo, da gre za dve ločeni dimenziji; druga pa, da je izraz v svoji glasovni uresničitvi povsem prekriven s poljudno besedno zvezo, ki pomeni 'prostor in čas' in pri katerih gre dejansko za dve priredno povezani entiteti. V slednjem, tj. nefizikalnem dojemanju prostora in časa (ki tudi nastopata pogosto v paru, npr. zgodba se dogaja izven filmskega prostora in časa / prostora-časa) ne govorimo o eni, temveč o dveh entitetah, zato je pregibanje obeh sestavin v prostoru-času pričakovano.

Opisane »neposrečene« prakse zapisovanja ni mogoče spremeniti z intervencijo v Jezikovni svetovalnici, kjer pojave zgolj pojasnjujemo in dajemo mnenja. Ko gre za terminologijo, imajo pri uveljavitvi zapisa največ vpliva odločitve strokovnjakov, ki te termine uporabljajo. Odločitev za vezaj je očitno že bila sprejeta, čeprav je pred kakim stoletjem kazalo, da se lahko uveljavi tudi zapis skupaj (prostorčas). Ta se je začel uveljavljati že v literarni vedi ob prevajanju Bahtinovega pojma kronotop, ki ga je ta povzel po sočasnih fizikalnih odkritjih.

Več lahko jezikoslovci povemo o sklanjanju tako zapisanega pojma oz. priredne zloženke. Smiselno bi bilo, da bi uveljavljali razlikovanje med
(a) prostor-časom, tj. terminom, ki označuje en pojem, in sicer štirirasežnostni prostor-čas, in
(b) prostorom-časom, v katerem vezaj nadomešča »in« in gre za dve entiteti: prostor in čas.

Ali se taka praksa res uveljavlja? Se. Pregled korpusa akademskih zaključnih del (KAS) in metaFide kaže, da pa pri sklanjanju besede prostor-čas v naravoslovnomatematičnih delih prevladuje sklanjanje zadnje sestavine.
(To je tudi sicer najpogosteje rabljena možnost, a ni mogoče izluščiti, ali gre za fizikalni pojem, Bahtinovo interpretacijo ali za dvorazsežnostni pojem, ki je najpogosteje rabljen v družboslovnih besedilih, kar je povedno tudi z vidika zgornjega razlikovanja med a in b.)

Poimenovanja izumov in iznajdb po osebah
Možnosti zapisa je več, in sicer:
(1) svojilni pridevnik + samostalnik (Pitagora: Pitagorov izrek),
(2) dva ali več svojilnih pridevnikov, povezanih z vezajem + samostalnik (Ogino, Knaus: Ogino-Knausova metoda),
(3) samostalnik + rodilniška oblika priimka, če je ta izvorno pridevnik (Pavlov: refleksi Pavlova).

V slovenščini izpridevniškim priimkom (to so navadno tisti iz slovanskih jezikov z obrazili -ski, -ov, -ev, -čki) ne moremo dodajati novih pridevniških obrazil, zato svojino izražamo z rodilnikom. Enako velja za priimke, ki niso izpridevniški, če nastopajo v nizu več priimkov, od katerih je vsaj en izpridevniški, npr.
izrek Ostrogradskega in Gaussa ali enačba Wheelerja, Feynmana in Smirnova.
Če se v strokovni rabi uveljavi kratica ali kaka druga oblika krajšanja, jo uporabimo, a pri tovrstnih sugestijah ne prehitevamo stroke oz. naravnih jezikovnih potekov.

Zveza miselni preizkus
Že v odgovoru Klinično »preskušanje« ali »preizkušanje«? je bilo povedano, da se normativni slovarji iz 2. polovice 20. stoletja (SSKJ, SP 2001) nagibajo k pisni varianti preizkus in jo (zlasti pravopis) tudi priporočajo kot boljšo. Zapis preizkus je bolj razširjen, enako velja za rabo v zvezi miselni preizkus.

Helena Dobrovoljc (junij 2024)